Ali lahko tudi preveč spimo? In zakaj sploh spimo?

Ali lahko tudi preveč spimo? In zakaj sploh spimo? (foto: Profimedia) Profimedia
27. 7. 2021

O spanju največkrat govorimo, ko nam tega primanjkuje. In prav je. Nespečnost je treba jemati resno, kajti brez dobrega nočnega počitka se nam slabo piše. Toda ali se že kdaj vprašali, zakaj sploh spimo? In ali lahko tudi preveč spimo ter kakšen vpliv ima to na naše zdravje?

Kaj je spanje?

Spanje je spremenjeno stanje zavesti – stanje, v katerem se ne zavedamo dogajanja okoli sebe v popolnosti. In spanje ima lahko pri različnih živalih različne oblike.

Pri ljudeh spanje vključuje štiri faze: N1, N2, N3 in REM (faza, med katero se naše oči zelo hitro premikajo).

  • N1 je dremež, plitko spanje. Običajno se zgodi ob uspavanju in traja manj kot deset minut.
  • V fazi N2 tonemo v globlji spanec. Za to fazo so značilni grafoelementi – vretena spanja (valov nižje amplitude) in sklopi K (kratki visoko amplitudni možganski valovi).
  • Faza N3 je faza globokega spanca, zanjo pa so značilni počasni možganski valovi, imenovani delta valovi.

In nazadnje še REM faza, faza v kateri so mišice najmanj aktivne, možganska aktivnost, dihanje in bitje srca pa pospešeno. In glavna značilnost – naše oči (zrkla) se hitro premikajo v več smereh. To je tudi faza, ko največ sanjamo in so naše sanje najbolj žive (zato možgani tudi ohromijo naše mišice – da sanj ne moremo izvršiti).

V času spanja nenehno prehajamo skozi te štiri faze – pri odraslih celoten cikel traja približno 90 minut.

Koliko spanje dejansko potrebujemo?

Odvisno od starosti.

Po pregledu znanstvenih raziskav leta 2014 so raziskovalci zaključili, da …

  • malčki (1-2 leti) običajno potrebujejo od 11 do 14 ur spanja na noč – čas se nato s starostjo krajša.
  • Najstniki običajno potrebujejo od 8 do 10 ur spanja,
  • Odrasli pa od 7 do 9 ur spanja na noč.

Seveda tudi tu obstajajo razlike – nekateri odrasli lahko popolnoma normalno funkcionirajo tudi po šestih urah spanja.

Če pa mislite, da jo lahko odnesete s štirimi urami spanja, se krepko motite!

Mogoče je tudi preveč spati!

Strokovnjaki odraslim ne priporočajo 11 ali več ur spanja.

Obstajajo namreč povezave med čezmernim spanjem in zdravstvenim težavami, vključno s srčno-žilnimi boleznimi, debelostjo in diabetesom, vendar ni jasno, zakaj je tako.

Morda so prav te bolezni razlog za predolgo spanje. Ali pa spanje, ko bi naše telo moralo biti budno, na nek način škoduje telesu.  

Zakaj sanjamo?

Nevrolog in psiholog Sigmund Freud je dejal, da sanje razkrijejo namige 'nezavednega uma' in trdil, da nam omogočajo uresničitev skritih želja. Številni znanstveniki danes to teorijo zavračajo, ker je temeljila le na majhnem številu ljudi, in zato, ker je nekatere njegove ideje težko, če sploh mogoče testirati.

Bolj priljubljena ideja je, da nam sanjanje pomaga predelati in spopasti se s čustvi, ki smo jih doživeli čez dan. Druga teorija pa pravi, da sanjanje zagotavlja nekakšen model 'navidezne resničnosti', ki nam omogoča preizkušanje nekaterih kognitivnih procesov.

Naše sanje lahko ponudijo tudi nekakšen preživetveni mehanizem, tako da omogočijo simulacijo potencialne grožnje ali vadenje socialne situacije.

Nazadnje, morda pa sanje ne služijo posebnemu namenu, temveč so le stranski produkt neprestane aktivnosti naših možganov med spanjem.

Zakaj naša telesa potrebujejo spanje?

Spanje ima številne koristi za naše telo in možgane.

Spanje je, na primer, pomembno pri nastajanju določenih hormonov, kot je rasni hormon, ki med drugim spodbuja regeneracijo poškodovanih in odmirajočih celic.

Spanje nam prav tako omogoča obnovo in uravnoteženje nekaterih fizioloških procesov v telesu. Denimo, raziskava univerze Rochester iz New Yorka je pokazala, da se toksini, ki se v možganih kopičijo čez dan, ko smo v budnem stanju, med spanjem izločijo.

Spanje je pomembno tudi za naš imunski sistem. Pomembno vlogo pa ima tudi pri učenju in utrjevanju spominov ter pri uravnavanju čustev – v bistvu pri naši sposobnosti upravljanja in nadziranja občutkov in vedenja.

Zakaj se je torej sploh razvilo spanje?

Evolucija spanja je primer paradoksa.

Približno 30 odstotkov svojega življenja prespimo – toda v tem času je naša pozornost najnižja in manj verjetno je, da bomo opazili grožnjo. Zaradi spanja naši predniki, na primer, ne bi zaznali prežečega tigra.

Med spanjem tudi ne moremo jesti, piti ali se razmnoževati – vse to pa je ključnega pomena za naše preživetje.

Vodilni znanstvenik s področja spanja, dr. Allan Rechtschaffen, je dejal, da če spanje ne služi neki vitalni funkciji, je to največja napaka, nastala v evoluciji.

In verjetno največje odprto vprašanje v biologiji.

Ja, tudi najbolj nadarjeni znanstveniki na tem planetu, ne morejo razložiti, zakaj spimo. Vendar za to ni razlog pomanjkanje poskusov.

Petdeset let raziskav spanja je kljub vsemu izključilo nekatere možnosti in prineslo različne zanimive sledi.

Z odkritjem REM faze leta 1953 so prišli do spoznanja, da spanje ni preprosto 'izklop možganov', temveč gre za aktiven in organiziran fiziološki proces.

Raziskovalci so prav tako nekoč menili, da dolgotrajno pomanjkanje spanca povzroča duševne bolezni. Danes vemo, da temu ni tako. Je pa oseba lahko tečna, če jo zbujate vsakih pet minut.

Prav tako ni dokazov, da bi ljudje zaradi pomanjkanja spanja preminili. Ima pa pomanjkanje spanca oz. nespečnost – ki ne more trajati več kot nekaj dni na teden – precejšnje negativne učinke: kognicija je oslabljena in razpoloženje labilno, pojavijo se nevroendokrine spremembe in mikrospanec, z začasno izgubo zavesti. Pri tem so pomembne vse faze spanje, namreč tudi pomanjkanje zgolj REM faze lahko negativno vpliva na zdravje.

Toda za podgane je bilo pomanjkanje spanca smrtonosno po dveh do treh tednih. Oziroma v petih do šestih tednih, če jim je primanjkovalo le REM faze. Vendar ni jasno, ali se to zgodi zaradi velike izgube toplote, infekcije ali drugega vzroka.  

Evolucijske teorije vključujejo idejo, da nam spanje omogoča hraniti energijo za čas, ko smo budni. Ali da nas spanje dejansko naredi manj ranljive – ker smo v temi imobilni je manj verjetno, da bomo tavali in se spravili v nevarnost.  

No, nekateri znanstveniki menijo, da je najbolj obetavna teorija do zdaj teorija, ki trdi, da ima REM faza pomembno vlogo pri razvoju možganov. REM faza je pri dojenčkih daljša kot pri odraslih. Živali, pri katerih je REM faza daljša, so prav tako manj razviti ob rojstvu.  

Medtem pa se raziskave nadaljujejo. Odgovor bo morda, kot pravijo znanstveniki, nekaj povsem pričakovanega. Ali pa nekaj, o čemer se nobenemu ni niti sanjalo.

»Nekaj izjemnega je tam zunaj,« pravi dr. Rechtschaffen. »In tega le preprosto še nismo našli.«

Viri: Why We Sleep: The Temporal Organization of Recovery; Why do we sleep?, Alice Gregory
Preverite še: