Ko zdravo postane škodljivo.
Redno gibanje je, saj veste, ena od ključnih sestavin, ko gre za zdravje in dobro počutje. Gibanje tudi poskrbi za več energije, spodbuja kreativnost in zagotovo pozitivno vpliva na samozavest.
Toda glede na raziskavo okoli 3 % aktivnih ljudi razvije potrebo po rednem gibanju do te mere, da ima to negativen vpliv na njihova življenja – t. i. odvisnost od športa ali vadbe. Pri maratoncih ta številka poskoči na 50 %.
Skozi tako izkušnjo je šla tudi Fiona Thomas in začelo se je zelo nedolžno!
Fiona Thomas je avtorica, učiteljica in motivatorka. Danes pomaga nadobudnim pisateljem zacveteti – pripravlja številne delavnice, tečaje in srečanja.
V svojih zapisih in v podkastu pa se pogosto dotakne tudi tem, kot je skrb za duševno zdravje.
Fiona namreč ni bila vedno samostojna podjetnica in pisateljica – po končani univerzi se je znašla v različnih vodstvenih vlogah. Dokler ni bila zaradi duševnega zloma odpuščena.
»Takrat sem vedela, da se mora nekaj spremeniti.«
Obdobje slabega duševnega zdravja
Vadba je bila vedno nekaj, kar so počeli drugi, je zapisala. Ko je odraščala, je njeno gibanje vključevalo hojo v šolo.
Njena konfekcijska številka se je od najstniških letih naprej vrtela okoli številke 44 in vedno si je želela, da bi bila vitkejša, kot njeni prijatelji. To je sprožilo, da je več let preizkušala številne nizkokalorične diete, da bi shujšala.
Pri 26 letih se je začelo obdobje slabega duševnega zdravja, zaradi katerega se je zaljubila v gibanje.
Tako se je začelo …
V službi je bila zelo uspešna, toda perfekcionizem jo je potisnil v začaran krog – kot menedžerka je prevzemala vedno več odgovornosti in se popolnoma zgarala.
Ko je zbolela za depresijo, je izgubila službo.
Na noge se je poskusila postaviti s pomočjo predpisanih antidepresivov in terapije, zdravnik pa ji je priporočil tudi gibanje.
»Ker sem imela vse dni proste, sem se odločila, da se bom osredotočila na hujšanje,« opisuje svojo pot. »Če bi lahko izgledala zdravo, mi bo to morda olajšalo duševne tesnobe,« je razmišljala.
Na začetku je bila telovadba razlog, da se je zjutraj spravila iz postelje.
Telovadba je bila tudi neka oblika druženja.
»Vendar ni trajalo dolgo, ko sem opazila, da postajam obsedena. Iskala sem adrenalin in se vse bolj gnala – težje sem dvigovala in dlje trenirala.«
»V nekaj tednih sem prišla do točke, ko sem trenirala do tri ure na dan. Pred ali po skupinskem treningu sem se odpravila v telovadnico ali pa sem opravila dve do tri skupinske vadbe zaporedoma.«
»Včasih sem tudi tekla do telovadnice in po končanem treningu nazaj domov.«
Družina in prijatelji so to videli kot pozitivno, še posebej za njeno duševno zdravje. Tudi inštruktorjem telovadbe je bila všeč njena predanost. In ko je izgubila odvečno maščobo in so se začele kazati napete trebušne mišice, so komplimenti kar deževali.
Vse to skupaj je potrjevalo, da dela nekaj prav.
Toda medtem je trpelo tako njeno fizično kot duševno zdravje.
Šlo je tako daleč, da je imela zaradi intenzivne telovadbe v nogah ostre bolečine – toda če je mišice niso pekle, se je gnusila sama sebi. Močno jo je vznemirilo tudi, če je karkoli drugega sovpadlo z njenim najljubšim treningom. Družinska rojstnodnevna večerja denimo – tisti dan je povsem omejila energijski vnos ali pa naslednji dan trenirala še bolj trdo.
Kmalu se je začela umikati iz družbe …
Če ob njej ni bilo fanta, ki bi usmerjal pogovor, se je izognila vsem srečanjem s prijatelji. Zdelo se ji je, da nihče ne razume, skozi kakšno preizkušnjo gre. Njeno samozavest je popolnoma porušila tudi izguba službe.
Fitnes pa je postal nekaj, s čimer se je lahko povezala – fitnes je bilo sredstvo za dokazovanje, da je vredna. Nekaj, kar je lahko imela pod kontrolo.
»Toda s tem, ko sem si želela pomagati, sem ustvarila povsem novo težavo.«
»Moje potreba po kontroli je dosegla vrh leta 2015 – ko se je bližala moja poroka. Še bolj trdo sem trenirala, ker sem želela dobro izgledati na svoji poroki, zaradi česar sem se izčrpala fizično in psihično.«
Zelo dobro se spomni trenutka, ko se je na poroki ozrla po plesišču in se zavedela, da je odvisna.
»Družina in prijatelji – ljudje vseh oblik in velikosti – so se imeli neverjetno dobro. Zavedela sem se, da sem čas, ki bi ga lahko preživela z njimi, žrtvovala za to, da sem v telovadnici uničevala svoje telo.«
»Zdelo se mi je, kot da zamujam lastno življenje.«
Kako je premagala odvisnost
Po tem, ko je bila telovadnica toliko časa na prvem mestu, je bila sprememba prioritet seveda precej težka. Borba z negativnim notranjim glasom, ki ji je pravil, da je léna in da ne trenira dovolj trdno, je bila konstantna – in pravzaprav še vedno obstaja.
Vendar se danes zaveda tega notranjega glasu in ve, da vse to, kar ji pravi, ne drži.
Prav tako poskuša delati na sočutju in spoštuje dejstvo, da njeno telo ni neuničljivo.
Naučila se je tudi pomembnih tehnik za spoprijemanje z vsemi negativnimi čustvi.
»Vadba je lahko neverjetno mogočna stvar, toda če se zanesete zgolj na eno stvar – katerokoli – lahko postanete ranljivi, če vam to stvar odvzamejo.«
Fiona je prenehala obsedeno telovaditi, ko je začela pisati. In njen blog – ter kasneje knjiga – je postal eno od orodij, ki ji pomaga pri spoprijemanju s čustvi.
Danes telovadi preprosto zato, ker ve, da je gibanje dobro za fizično in psihično zdravje.
Ker dela od doma, poskrbi, da se vsak dan odpravi na sprehod. Poleg sprehodov pa trikrat do štirikrat na teden izvaja jogo, se odpravi na tek ali v telovadnico.
Kako pomagati osebi, ki se spopada z odvisnostjo od vadbe
Situacija je precej težavna in težko bo, ko boste želeli pomagati nekomu, ki morda ne čuti, da potrebuje pomoč. Pomembno je pri tem, da ne obtožujete ali poskušate postaviti diagnoze, temveč da tej osebi daste vedeti, da ste tam in pripravljeni na pogovor – kadarkoli.
Prirejeno po Exercise Addiction: 'working Out Used to Be Something That Other People Did - Then I Got Addicted'
Preberite še:
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
