Zakaj se postiti? Kako post sploh deluje? Pri katerih boleznih je učinkovit? Gre mogoče za placebo učinek? Ali je vse skupaj res lahko izmerjeno z objektivnimi metodami?
To so samo nekatera vprašanja, ki si jih lahko postavimo, preden se sploh odločimo za post.
Odgovore lahko iščemo v pričevanjih ozdravljenih, raznih raziskavah ali pa mogoče stvar preizkusimo kar na sebi.
Obstajajo številne zgodbe ljudi, ki zdravljenja niso le prestali, temveč pozneje tudi živeli brez težav. Ljudje se v splošnem bojijo posta, ker nihče ne ve, kako se bo telo odzvalo na odtegljaj hrane. Kljub temu se za to metodo odloči kar nekaj ljudi. Pogosto tisti bolniki, ki so že preizkusili zdravljenje z uradno medicino, a jim ta ni pomagala.
Da pa zgodba o postu ne bi slonela samo na pričevanjih, so objavljeni tudi rezultati raziskav. Nekatere izvirajo izpred 60 let, iz časa, ko je bila Sovjetska zveza še trdnjava. V tem času ruski znanstveniki niso smeli izza železne zavese, zato so raziskave potekale na skrivaj, v laboratorijih, daleč stran od zahoda.
Splet naključij oziroma kombinacija naključja in izvirne zamisli znanstvenika je spodbudila raziskovanje v tej smeri.
Psihiater Jurij Nikolajev je s postom zdravil onemoglega pacienta. V svojih zapiskih je nato poročal o znatnem izboljšanju zdravstvenega stanja. Da se je duševni bolnik zdravil s postom, je bil takrat edinstven primer. Pozneje je Nikolajev to metodo nekoliko podrobneje preučil in bil zadovoljen z njenim učinkom.
Število ozdravljenih se je povečevalo, bilo pa je tudi vedno več nasprotovanj od uradne medicine. Kljub temu je zdravil približno 8.000 bolnikov in 70 odstotkom se je stanje znatno izboljšalo.
Šest let pozneje se 47 % bolnikom zdravje ni poslabšalo. Ker je ministrstvo za zdravje vseeno dvomilo o verodostojnosti raziskav, je financiralo raziskavo o njihovih izsledkih. Izsledke Nikolajeva so potrdili.
Kritike študijam še vedno nasprotujejo, vse pa argumentirajo s tem, da bi bilo prenevarno. Direktnih poskusov zaradi etičnih razlogov ne morejo opravljati na ljudeh, zato pa odgovore iščejo z raziskavami na živalih. Cesarski pingvin se posti povsem spontano in je zanimiv za raziskovalce. Medtem ko sedi na jajcih, se lahko posti tudi do štiri mesece.
Ali imajo podobne mehanizme tudi druge živali oziroma ljudje?
Raziskovalci trdijo, da ja. Menijo, da se lahko zdrav človek, ki je visok 1,7 metra in tehta 70 kilogramov ter ima približno 15 kg maščobnih zalog, posti do 40 dni.
Zanimiva je še študija, izvedena na miših, obolelih za rakom. V dveh skupinah, ki so se zdravile, se je ena postila 48 ur, medtem ko se je druga normalno prehranjevala. Obema skupinama je bil vbrizgan kemoterapevtski odmerek, ki je bil petkrat višji od dovoljenega odmerka za človeka. Vse miši, ki so se postile, so preživele, tiste, ki so jedle, pa so poginile. Poskus so nekajkrat ponovili in dobili povsem identične rezultate. Rakaste celice naj bi sovražile okolje, v katerem je malo glukoze. Ne le da niso varovane, postanejo celo občutljivejše za kemoterapijo. To pomeni, da post lahko upočasni rast rakavih celic tudi brez kemoterapije.
Ne vem, ali je post prava izbira za vas, vseeno pa upam, da sem vam pokazal še eno izmed možnosti, ki nam morda v življenju pride prav.
Morda še za v razmislek. Tistemu, kar zdravi in ni zdravilo, kot že znano, farmacevtska industrija ne pripisuje nobene vrednosti. Če bi sprejeli post kot obliko zdravljenja, bi bil to upor proti prevladi kemije in grožnja dobičkom farmacevtskih družb. Kljub temu pa post postaja predmet politike in znanosti.
Ali torej lahko rečemo, post – nova oblika zdravljenja?
Dalibor Todorović, profesor športe vzgoje
Povzeto po francoskem dokumentarnem filmu z naslovom Post – nova oblika zdravljenja.