Irena Burgar je zelo simpatična ženska v najlepših letih, ki si je lani, za svoj 42. rojstni dan, poklonila še ljubljanski maraton, v vsej svoji veličini – 42 kilometrov. Letos si želi še boljši čas, čeprav je bil že lanski za večino rekreativk sanjski – 3 ure in 21 minut.
Z Ireno smo se pogovarjali, zakaj pravzaprav teče?
Ob naporni službi medicinske sestre, treh otrocih, možu, vrtu ... bi imela vendar na voljo kup super izgovorov, zakaj nima časa za šport.
"Tečem že od 12. leta, začela pa sem kot vsaka pubertetnica, da bi shujšala. Najprej je šlo bolj počasi, sto metrov teka, nato hoja in tako naprej do kilometra in dlje," pravi Irena Burgar, ki danes teče vsaj štirikrat na teden.
Istega leta, ko je začela teči po suhem, se je Irena včlanila v smučarski tekaški klub: "Ko sem imela že dovolj kondicije, da mi deset kilometrov ni bilo več težko preteči, sem v teku začela uživati. Telesni napor, gozd, svoboda, občutek moči in samozavest, družabnost, cilj, potovanja, že takrat mi je vse to dal tek. Iz popolnoma istih razlogov tečem še danes. Ko tečem, imam več psihofizične kondicije, več prenesem tudi v službi in doma sem, lahko rečem, stalno dobre volje. Lahko delam in funkcioniram pri višjih obratih. Zato pravzaprav nimam težav z motivacijo za tek."
Vendar se Irena ravna tudi po svojem počutju: "Če imam slab dan in se mi ne ljubi na tek, mirno ostanem doma. Treba je poslušati sebe. Veliko lažje pa je, ker treniram po načrtu, vadim štirikrat tedensko, vsakič drug tempo in drug teren, potem je vse veliko lažje. Tek po isti cesti, vsakdan enako, to je dolgočasno in smrt za motivacijo."
Prehrana?
"Ne kompliciram. Kuham normalno hrano za vse, bolj mi dišita meso in slana hrana, od peciva imam najraje navaden zavitek. Zanimivo, da tudi moji otroci niso zelo sladkosnedi. Zadnji dve leti imam vrt, zato je večina zelenjave domače. Na vrtu imam pa precej plevela in se s sosedi in upokojenci, ki imajo vrtove urejene 'v nulo', ne primerjam. Meso kupujemo pri znanem mesarju, ki dobi robo od okoliških kmetov. Priznam, da malo le damo na 'made in Slovenija'," svojega življenja ne komplicira Irena.
Dehidriranost?
"Prvi znak dehidracije je seveda glavobol. Takrat vem, da je bilo tekočine premalo. Ko je treniranost večja, pa tudi ta izgine. Po teku se res nalijem z rehidracijskimi napitki, če pretečem deset kilometrov, je dovolj navaden čaj. Ko sem se pripravljala na maraton, sem imela steklenico z energetsko pijačo in energetske gele s seboj, oboje sem vzela približno na vsakih pet kilometrov. A to le na tekih, ki so daljši od 18 kilometrov."
Irena najraje teče zjutraj, da ima popoldne čas za moža in svoje tri otroke, pa tudi ob koncu tedna pravi, se vsi obiski najavijo popoldne: "Dvakrat na teden delam popoldne, tako imam skupaj z vikendi na voljo štiri jutra. Otroci poleti vstanejo, ko se že vrnem s teka."
Irena je vajena treninga, saj je v svoji karieri pretekla že šest maratonov, njen najboljši čas je odličen – 3 ure in 7 minut.
"Za zadnji maraton sem prav načrtovala poletni dopust, malo dlje kot običajno. Zaradi maratonskega načrta smo mogoče izpustili tudi kakšen izlet. Seveda več tečem v pomladno-poletnih mesecih, ker je na razpolago več dnevnega časa, zima je bolj za vzdrževanje kondicije in tudi počitek. Če bi bilo dovolj snega, bi raje tekla na smučeh, smučarski tek je moja prva športna ljubezen."
Čemu se je Irena odrekla?
Irena se na glas smeji: "Malo trapasto, poletnim sandalom, ki so spredaj odprti, da se vidijo prsti. Z užitkom pogledam urejene gospe in mladenke z lepimi stopali, vendar imam podedovane krive prste na nogah, ki niso za odprte čevlje. Pri teku me nič ne motijo, zaradi njega imam tudi nekaj modrih nohtov, ki niso prijetni za ogled. Vsega se ne da imeti.
Vsaka ženska mora imeti kakšno norost zase
"Včasih se tudi sama vprašam, ali je to tekanje normalno, ampak mislim, da si mora vsaka ženska pustiti kakšno norost zase, če zato lažje funkcionira. Ko me obhajajo take misli, pač nekaj dni ne tečem. Potem pa me spet zagrabi nekakšen nemir, da moram, tole meji že na odvisnost, spet na teren, na urico zase, pa je.
Irenin nasvet ženskam
"Tek ni edina izbira za ženske, vsaka naj najde tisto, kar jo veseli. Veliko jih ne more teči tudi zaradi zdravstvenih razlogov, o teh stvareh nihče ne govori (na primer urinska inkontinenca), ali pa jim je tek preprosto zoprn. A na voljo je še kup drugih stvari - hoja, nordijska hoja, kolo, ples ... Pomembno je, da nas gibanje osrečuje in nam daje energijo."
Prvi maraton
Prvih 21 kilometrov sem pretekla v Kranju pri 16 letih, leta 1985. Takrat sem prvič slišala za maraton in prvo slovensko maratonko Veroniko Bohinc. Odločila sem se, da bom nekoč tudi sama poskusila preteči maraton.
Pri 21 letih sem se pripravila na prvi maraton, vendar je bila leta 1991 vojna in sem vse skupaj prestavila za štiri leta. Pri 25 letih sem ga zmogla v Radencih, tri mesece sem bila čisto fuč po njem, tako da sem takrat rekla, da nikoli več. Najbolj pa sem bila razočarana, ker nisem čisto nič shujšala.
No, norost sem pozneje ponovila še petkrat, seveda bolje pripravljena.
Iz revije Lisa
Novo na Metroplay: Kako hitro in enostavno pripraviti uravnotežen obrok? | Žana Hrastovšek
