"Ko se postavim pred sodelavce, da bom izvedla predstavitev, vem, da najprej vidijo številko moje postave in ne mene. Sem dobeseden slon v prostoru."
"Pogovor vedno začnem tako, da povem, kako stresna je moja služba in da sem se zaradi nje zredila. Zakaj imam občutek, da moram vsakokrat pojasniti izvor svojih kilogramov, da se lahko začnemo pogovarjati o čem drugem? Ker sem debela. Ne bom se izogibala tej besedi in jo preoblačila v to, da imam pač postavo peščene ure. Ne morem se izogniti temu, da sem pač debela.
Na meni ni dela telesa (razen zapestij), ki ne bi bil prevelik. Moj obraz je velik krog. Moje velike prsi prekrivajo del trebuha. Imam strije in celulit.
Družba ima običajno svoja imena za ljudi, kot sem jaz. Smo nagnusni, debeli, leni, nesposobni, neumni ... Čeprav sem tako vidna in zasedem kar nekaj prostora, sem pogosto nevidna. Ljudje me premerijo z očmi in potem jih ne zanimam več. To je podobno, kot bi me obmetavali z žaljivkami. Spet drugi pa predvidevajo, dam sem pozitivna do sebe in svojega (ogromnega) telesa, zato mi čestitajo. Ob tem se počutim slabo in se še bolj sovražim. Želim si, da bi vsa ta maščoba takoj izginila.
Sprašujem se, če določene stvari počnem le zato, da bi upravičila svojo prisotnost na tem svetu. Sem dobrodelna in zelo se trudim, da ohranim tudi nazive dobra hčerka, dobra prijateljica, dobra sodelavka. Srečo imam, da sem tista stereotipna debela ženska: zabavna, neodvisna in imam veliko prijateljev. Prav zato se ljudje sprašujejo, zakaj sem debela. Lahko ponudim preprost odgovor: pomanjkanje nadzora, pomanjkanje samozavesti in ljubezni do sebe.
- Takšne spremembe v prehrani naj bi življenju dodale nekaj dodatnih let (pravi raziskava)
- Je sploh mogoče v trenutni situaciji spremljati novice in ostati miren? To so znaki, da ste PREVEČ vpeti v dogajanje
- Imate težave z nespečnostjo? TO vam lahko pomaga!
Če bolje pomislim, se nikoli nisem dovolj cenila, zato sem dopustila, da pridem do točke, kjer sem danes. Moja prijateljica pravi, da si ne postavim dovolj omejitev. Moje kuhinjske omarice so polne kvalitetne zdrave hrane. Na policah imam kozarce z vloženo zelenjavo. Imam veliko različnih začimb in tudi nekaj steklenic dobre penine. Če bi bila suha, bi me zlahka označili za dobro poznavalko hrane, ker je zares moja strast.
A tukaj pride na plan moja anksioznost ...
Bojim se, da mi bo nečesa zmanjkalo. To pomeni, da je moja pisarna postala skladišče za hrano. Na steni, kjer sem imela pisalno mizo, so sedaj police, na katerih je kaša, prigrizki, začimbe, čips, pivo in vino. Aja, tam je tudi dodatna zamrzovalna skrinja.
Ob vseh teh zalogah mi je zelo nerodno. Verjetno spadam med tiste, ki kopičijo stvari. Včasih se morem v trgovini opomniti, da ne nakupujem za celo družino, ampak le zame. Počutim se precej osamljeno, ko imam takšen čuden odnos s hrano.
Zaradi vožnje povprečno v avtu preživim dve do tri ure na dan, potem sedim še v pisarni. Ne upam si niti predstavljati, koliko korakov dnevno naredim, ker sem prepričana, da jih je manj kot 100. Včasih sem plavala, sedaj ne več. Dodatna teža povzroča težave tudi mojim sklepom, ker imam artritis. Ljudje mi pogosto rečejo, da si kopljem grob z žlico.
Nekoč sem bila suha. V najstniškem obdobju sem imela precej sovražen odnos do hrane, saj mama ni hotela, da se s sestrama zredimo toliko, kolikor se je ona. Prijatelji in družina mi vedno pravijo: "Preprosto shujšaj". Vem, da hujšanje ni ravno raketna znanost, ampak v proces moram vložiti trud. Kar pomeni, da moram biti zelo motivirana. Včasih si mislim, da zmorem vse to, spet drugič, da ne.
Profimedia
Ljudje me stalno obsojajo in delno jih razumem. Name projicirajo svoje strahove pred debelostjo. Prepričujejo se, da imajo popoln nadzor nad sabo, so pametni in da ni možnosti, da bi postali kot jaz. A naj vam povem nekaj: nekoč sem bila takšna kot vi in vi lahko postanete takšni, kot sem jaz. Včasih dobim tudi opazko, da je moja teža nekaj lepega. Tu in tam se res počutim močno, saj se besede, ki mi jih kdo nameni, odbijejo od mene. Včasih nosim svojo težo kot ščit, drugič jo skrijem pod plašč. Vsekakor pa sem edina, ki nosi odgovornost za to, da sem debela. To pa ne pomeni, da se sprejemam - nisem hotela biti takšna.
Ne iščem razumevanja in empatije. To, da lahko nekomu povem, kako se počutim v svoji koži, me bo morda spodbudilo, da končno ukrepam. Nočem biti le dolgočasno normalna. Hočem biti najboljša verzije sebe. In zakaj ne bi bila?"
Mellisa
Novo na Metroplay: Kako hitro in enostavno pripraviti uravnotežen obrok? | Žana Hrastovšek
