Kako sem iz "couch potato" prešla v tekačico in se udeležila polmaratona (osebna zgodba)

Kako sem iz "couch potato" prešla v tekačico in se udeležila polmaratona (osebna zgodba) (foto: profimedia) profimedia
7. 4. 2022

Nikoli se ni uspela držati nobene vadbene rutine, dokler se ni začela pripravljati na polmaraton. 

Danijela* je dokaz, da lahko čisto vsak postane redno aktiven, tudi če mu nikoli ni bilo veliko do športa. Svoja dvajseta in trideseta leta je preživela večinoma ob delu, saj je tedensko opravila po 80 ur. Zato je imela le redko čas za druženje z družino in prijatelji, kaj šele, da bi v teden stisnila vadbo. 

Vadba je bila nekaj, kar počnejo drugi in zahteva veliko več truda, kot ga ona sploh premore, je mislila. 

Leta 2015, ko je Danijela začela s svojo zasebno ordinacijo, se je začelo dogajati nekaj čudnega. Bila je čisto brez energije, nenehno utrujena, tudi po zadostni količini spanca. "Že majhen prehlad me je položil v posteljo, kar je bilo zame zelo neobičajno". Čeprav je imela zdravo težo, njen metabolizem ni več deloval tako kot včasih. Majice so ji postale premajhne, hlačne vedno bolj tesne. 

Ustrašila se je, da ima težave s ščitnico ali kakšen drug zdravstven problem, zato se je odpravila do zdravnika, ki je opravil preiskave. Ko te niso pokazale nič nenavadnega, je zdravnik predlagal, da je za vse skupaj morda krivo preveč sedeče delo. "Nisem menila, da je bila njegova teorija prava, ker sem cele dneve preživela na nogah ob tekanju po bolnišnici in pomoči pri porodih. A vseeno sem se odločila upoštevati nasvet, saj nisem vedela, kaj drugega bi lahko storila."

Po enem letu je Danijela preizkusila že malo morje vadb in se trudila redno telovaditi. A ni šlo vse po načrtih in znašla se je v začaranem krogu: preizkusila je novo vadbo, se je naveličala ali pa ji je šla na živce in odnehala za nekaj tednov. Potem spet znova. Vsak padec, kot se sama izrazi, ji je vzel malo motivacije za naprej. 

"Preveč sem se obremenjevala s tem, da ne morem izvesti zapletenih vaj in zato sem obupala. Potem sem bila še bolj jezna, ker sem bila prepričana, da vsakodnevna vadba ne bi smela biti tako težka."

Počutila se je premagano in vadbo skoraj opustila. Takrat se je oglasila njena prijateljica in jo prepričala, da ponudi možnost še teku na daljše razdalje. Danijela od srednje šole ni pretekla niti dveh kilometrov. Vseeno se je odločila, da poskusi še zadnjič. 

"Všeč mi je bil urnik teka, saj je bil zelo jasen in točno določen. Tekaška vadba bo trajala 12 tednov, in če mi ne bo všeč, lahko preneham. To se sliši manj obremenjujoče kot prej, ko sem imela prepričanje, da moram telovaditi čisto vsak dan, da bi ostala v formi." Na novo navdihnjena se je prijavila na polmaraton. 

Izbirala je med več tekaškimi programi in izbrala tistega, ki je ponujal vadbo za začetnike: izmenjevanje teka in hoje. Prvih nekaj tednov je tako porabila za prilagajanje na novo vadbeno rutino. Kljub novi zalogi motivacije, ta ni bila lahka. Soočala se je z bolečimi mišicami, žulji in splošno utrujenostjo. "Po mojem tretjem teku sem bila tako izčrpana, da sem začela jokati. Misel na to, da bi pretekla 20 km, se je zdela nemogoča."

profimedia

Vendar se ni predala. Osredotočila se je na trenutni teden in teke, ki so jo čakali, na polmaraton pa je malce pozabila. Ker je tekla sama, je lažje poslušala svoje telo in se ustavila ter zajela sapo, ko je to potrebovala ali tekla počasneje. 

Podpirali so jo tudi prijatelji, ko so jo redno klicali in spraševali o napredku. Ko je v četrtem tednu programa izpustila 3 vadbe teka, je opazila spremembo. "Vem, da tekači vedno govorijo o nekem krasnem občutku med tekom, ampak vedno sem bila mnenja, da je to malo nemogoče in celo noro. A po nekaj tednih sem opazila, da je tek zame kot nekakšna terapija. Ko imam na primer stresen dan v službi, komaj čakam, da zavežem tekaške čevlje in se odpravim na tekaške steze."

Na jutro polmaratona je občutila navdušenje, nervozo in slabost hkrati. "Mislila sem, da bom bruhala. Družina me je prišla podpreti na dogodek, jaz pa sem bila prestrašena, da ne bom uspela končati tekme. Ko se je končno začelo, se je vse to stopilo in postalo lažje. 

Ko je prečkala ciljno črto, so jo oblile solze sreče. "Bila sem tako navdušena, da sem se že naslednji dan prijavila na drugi polmaraton."

Do danes je pretekla 3 polmaratone in trenutno se pripravlja na četrtega. Njena energija se je vrnila, oblačila so ji spet prav. Glavna razlika, ki jo je opazila, pa je ta, da na tek ne gleda več kot na opravilo. "Tek je postal moj ventil za sproščanje stresa, ki me ohranja pri zdravi pameti."

*Ime je spremenjeno

Vir: Emergenc