Koncept dojenčka brez plenic prinaša v naše okolje davno pozabljeno veščino komuniciranja z otrokom in prepoznavanje znakov, kdaj bo otrok opravljal potrebo.
Gre za naraven pristop k odzivanju na otrokove potrebe v povezavi z izločanjem in čistočo. Z njim lahko pojasnimo in odpravimo marsikateri sicer nerazložljivi jok, okrepimo spoznavanje, sporazumevanje in sodelovanje z dojenčkom ter povečamo zaupanje vase in v svoje sposobnosti.
"Na plenice pa ne smemo gledati kot na nekaj prepovedanega, temveč v njih prepoznamo koristen pripomoček," opozarja Lina Košir, vodja podpornih skupin dojenčkov brez plenic pri združenju Naravni začetki
Dodaja: "Bistvena razlika je v tem, da plenica ne postane zamenjava za našo pozornost in da je otrokova ritka večinoma na suhem – na začetku včasih lažje prepoznamo otrokovo vedenje takoj po tem, ko je lulal ali kakal, in takrat ga preoblečemo."
Kmalu pa ugotovimo, da vsi dojenčki spremenijo svoje vedenje, ko jih tišči. Gre torej bolj za ‘privajanje’ staršev, da se odzovejo na otrokove znake in so pozorni na njegov ritem kot za to, da bi se dojenčki privajali na kar koli.
Dojenčku je namreč vse na tem svetu novo, potrebuje nekaj časa, da mu postane nek način, vzorec domač. Tako se lahko navadi na izločanje v stranišče, umivalnik ali pa v plenico, ki jo potem še nekaj časa nosi na sebi.
Slednje zahteva pri občutljivih dojenčkih včasih kar nekaj časa in slabe volje tako pri dojenčku kot starših, saj otrok instinktivno teži k temu, da je njegova ritka na suhem."
Kako nam dojenčki sporočajo, da jih tišči?
... preberite na www.sensa.si
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
