Mama, ki ima sina in hčerko, je pojasnila, v čem se razlikuje vzgoja dečkov.
»Fantje so preprosto drugačni.« To je stavek, ki ga bodoče mame fantov slišijo neštetokrat, tako med nosečnostjo kot tudi pozneje.
Ženska, ki ima petletno hčerko in 21-mesečnega sina, je za YourTango opisala, v čem opaža razlike med fanti in dekleti.
»Moja hčerka je bila stara skoraj tri leta, ko se je rodil sin. Ker je bila moj prvi in edini otrok, sem mislila, da so vsi otroci bolj ali manj takšni kot ona. Pustolovski, a v novih situacijah nekoliko previdni, čustveni in odprti, včasih tudi muhasti. Po mojih merilih je bila celo precej divja.
Divja zato, ker je nenehno raziskovala, ves čas plesala in se vrtela ter je bila redko popolnoma oblečena. A skoraj dve leti pozneje sem spoznala razliko med živahnostjo in pravo divjostjo. Moja hčerka je živahna, moj sin pa je zagotovo divji. Je pravi fant in fantje so, v to zdaj ne dvomim več, res drugačni,« pravi mama.
Navedla je tudi nekaj razlogov, zakaj meni, da so fantje preprosto drugačni.
Fantje so vedno v "akciji"
»Moja hčerka je bila zelo aktivna, vendar niti približno ni imela takšne hitrosti, kot jo je v svojem kratkem življenju razvil moj sin. Zaradi njega sem v zadnjih mesecih celo začela razumeti starše, ki svoje otroke vodijo na povodcu.
Skoraj vsaka mama in vzgojiteljica v vrtcu moje hčerke pozna ime mojega sina, saj me vsak dan vidijo, kako tečem po hodnikih in ga kličem, ko ga pripeljem ali odpeljem.
Dovolj je, da za dve sekundi obrnem glavo, da poljubim hčerko ali obesim njen nahrbtnik, in sina že ni več. Raziskuje učilnice, se skriva za mizami ali pa najde kakšen pozabljen flomaster. Parkirišča so še hujša.
Kjer koli sem, me boste te dni pogosto videli v položaju za start: kolena imam pokrčena, noge rahlo razmaknjene, roke pa pripravljene, da ga ujamem.«
Vse lahko postane orožje
»Moja hčerka obožuje plišaste živali in lutke. Moj sin pa ima raje vsak predmet, naj bo igrača ali ne, s katerim lahko koga udari.
Palice, metle in plastične kitare so njegovi najljubši predmeti, a v resnici bo uporabil karkoli, kar mu pride pod roke. Če najde nekaj majhnega in okroglega, še toliko bolje. Takrat ga bo najverjetneje vrgel naravnost proti vaši glavi.«
Bolj kot je umazano, bolje je
»Ne mine dan, da se vsaj enkrat ne zdrznem, ko dvignem sina. Včasih zato, ker se je odločil, da bo celo skodelico mleka ali soka zlil po svoji majici. Drugič zato, ker je njegov projekt slikanja s prsti v igralnici ušel izpod nadzora.
Zgodi se tudi, da najde odprto straniščno školjko in se odloči preizkusiti vodo. Najraje jé jogurt kar z rokami, sendvič z arašidovim maslom in marmelado pa obrne na glavo, da lahko najprej poliže marmelado.
Pri nas doma večerno kopanje skoraj nikoli ne odpade.«
Filozofinja Sharin Clough z Univerze Oregon State to opažanje delno potrjuje:
»Deklice pogosto oblačimo v oblačila, ki naj bi ostala čista, zato se pogosteje igrajo v zaprtih prostorih kot dečki, njihovo igro pa starši tudi pogosteje nadzorujejo.«
Strahu skoraj ne poznajo
»Moja hčerka je potrebovala skoraj tri leta, da se je brez dolgega notranjega boja sama spustila po toboganu. Moj sin pa se je prvič spustil že pri 18 mesecih. Do vrha se je povzpel po precej nevarnih odprtih lestvah, jaz pa sploh nisem opazila, kaj počne, dokler ni bil že na polovici poti do vrha.«
Kaj pa menite vi? Ali res obstaja tako očitna razlika med dečki in deklicami?
Vir: yumama.mondo.rs
