Moja navihanca sta, kot kaže, sklenila tihi pakt: zgodaj zjutraj in čez dan bo mamica samo Danova, večer in noč, ko Dan mirno spi v svoji postelji, pa pripada Ivoni.
In res. Kot bi ju družila neka nevidna sila, sta si otroka brez besed razdelila mojih 24 ur. Spim po majhnih koščkih, po uro, dve, redko tri skupaj. Tolažim se, da tako pač je, ko imaš dva majhna otroka, ki imata povsem različen bioritem. Sin je jutranjik, vsak dan buden že ob šesti uri zjutraj (ali celo kakšno uro prej!), hči pa se je že v trebuščku odločila, da bo izkusila nočno življenje.
Za zdaj se še uspešno razdajam na račun lastnega počitka. Starejšega otroka v teh ranljivih trenutkih, ko se sicer težko, a uspešno navaja na dejstvo, da si mamico deli z dojenčkom, ne bom odrinila od sebe in predala v varstvo svoji mami, čeprav bi bila le tako lahko deležna kakšne jutranje urice spanja več. A za zdaj vztrajam pri svojem in se zavestno odpovedujem spanju, ker si želim, da bi se Dan čim prej navadil na sobivanje s sestrico.
In povem vam, moja vztrajnost je po tednu dni že poplačana, Dan je namreč pozabil na neumorne izpade trme in raje, kot da bi se metal po tleh in tulil na ves glas, pomaga pri negi dojenčka. Z veseljem jo nežno boža po glavici, pestuje pod mojim budnim očesom in ji mimogrede stisne tudi kakšen moker poljubček ...
Ob takšnih prizorih sem vesela, da je lepo sprejel sestrico in se je že tako hitro izkazal kot prvovrsten pomočnik, zato se tudi sama še toliko bolj trudim, da bi mu namenila vsako prosto minuto, pa čeprav si bom nakopala gromozanske podočnjake. Na srečo lahko že v vsaki trgovini kupim močno prekriven korektor, spala bom pa ... Če ne prej, pa zagotovo, ko bodo otroci odleteli iz gnezda.
Metka,
mlada mamica na preizkušnji
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?