Tretjina otrok ima težave s spanjem

Kaj morajo vedeti mamice za boljše spanje svojih otrok?

Barbara: Spanje pri otroku, zlasti pri majhnem, je drugačno kot pri odraslem. To, da se ponoči prebujajo, ni motnja spanja ali nespečnost, temveč normalna fiziologija otrokovega spanja, ker je spalni ciklus precej krajši kot pri odraslem. Mi se na koncu vsakega ciklusa za kratek čas prebudimo, česar se zjutraj morda niti ne zavedamo. Dojenčkom se to v prvih mesecih dogaja skoraj vsako uro. Do enega leta je ta cikel dolg 50, 60 minut.

Seveda je težava, če vsako takšno prebujanje otrok signalizira, torej nas pokliče, saj se potem tega zavedamo tudi mi. To naredi, kadar so povezave s spanjem neustrezne. Lahko je težava prostor, v katerem ga uspavamo: če ga uspavamo v eni postelji in ga potem preložimo, se ob takem prebujanju, ki je sicer normalno, popolnoma prebudi in težko spet zaspi, ker mu ni jasno, kako je prišel tja.

Enako velja, ko gre recimo za pitje tekočin. Otrok jasno pokliče, ker potrebuje nekoga, da mu prinese stekleničko. Če je navajen, da ga uspavamo v naročju, da ga božamo, mu ob tem pojemo, mu recimo igra muzika, in tega ni več, ko se zbudi, je to sprememba in se mu zdi čudno. Že v prvem letu njegovega življenja si moramo prizadevati, da začnemo vzpostavljati primerne povezave s spanjem.

Kakšen ritual?

Barbara: Na primer, da mu preberemo pravljico, se od njega poslovimo, ko je še buden, gremo ven iz sobe in da je opremljen z vsem, kar potrebuje za spanje. Velikokrat se otroci navežejo na 'ninico'. Starši od otrok, ki prihajajo zaradi motenj in težav s spanjem in pogostimi nočnimi prebujanji, vedno povedo, da otrok nima ninice. Ta ninica je ali starš ali steklenička.

Ugotovili so, da otroci, ki se prebujajo in vzamejo ninico, zaspijo naprej, starši pa se zjutraj teh njihovih prebujanj sploh ne zavedajo. To je tudi način učenja in sodi v razvoj otroka, podobno kot to, da približno pri enem letu shodi in navadno se večina takrat tudi preneha dojiti. Takrat je tudi obdobje, ko se toliko osamosvoji, da se lahko loči od staršev za čas prenočitve.

Kaj pa slaba vest mamic, ki mislijo, da morajo otroku, starejšemu od enega leta, potešiti žejo tudi ponoči?

Barbara: Mi smo cirkadiana bitja, kar pomeni, da čez noč spimo, čez dan pa smo aktivni, jemo, pijemo … Otrok, če se normalno razvija, v drugi polovici prvega leta ne potrebuje več nočnega hranjenja, ker ima že dovolj kaloričnih rezerv in prespi noč. To pomeni, da spi na primer od enajstih zvečer pa do pete ure zjutraj. Če pa recimo otrok vso noč pije, potem več lula, plenička je bolj mokra in zato se še dodatno prebuja.

Podobno je s hrano in mlekom, ki ima kalorično vrednost – telo mora to prebavljati, kar je obremenitev organov. Po drugi strani pa bomo otroku, če ga bomo vselej uspavali na tak način, privzgojili lakoto; potem bo res lačen, če bo tako navajen. Mamice se morajo predvsem posvetiti večernemu uspavanju. Če je del tega rituala tudi pitje, bodo otroci želeli piti vso noč, malo starejši pa že začenjajo preizkušati meje – na primer podaljšujejo čas uspavanja, morajo lulati, piti, ves čas vstajajo iz postelje ...

Kako je pa z dnevnim spanjem otrok?

Barbara: Praviloma pri enem letu otroci preidejo na eno uspavanje, večina spi do petega leta, nekateri pa ga opustijo že prej. Tudi mi moramo ta dnevni počitek ustrezno umestiti. Če nam bo otrok zaspal v avtu ob petih popoldne za pol ure, potem se bo ura večernega odhoda na spanje odmaknila. Ena od desetih zapovedi dobrega spanja je, da smo zelo pozorni, da imamo stalne ure večernega uspavanja, jutranjega prebujanja in tudi dnevnih počitkov. Ne glede na to, ali je to vikend ali je med tednom.

Največkrat se začnejo dnevna spanja izuščati prav med vikendi. Potem moramo otroka držati budnega toliko časa, da gre vseeno spat ob normalni uri. Včasih pa pretirano živahni otroci res težko zaspijo. Zvečer se je treba posvetiti umirjanju, igra naj bo bolj mirna, umaknemo se z močne svetlobe, ker se nam s tem začne izločati melatonin, ki je zelo pomemben hormon, saj odpre vrata v spanje.

Katere so najpogostejše motnje spanja pri otrocih?

Barbara: Tretjina otrok ima v obdobju otroštva enkrat težave s spanjem. Eno so nespečnosti, pri katerih velik del zavzemajo vedenjske nespečnosti. Nespečnost je lahko povezana tudi z različnimi boleznimi, kot so alergije, zlasti v prvem letu na kravje mleko, potem trebušne kolike. Tudi razvojni mejniki vplivajo na spanje, ko se otrok začne plaziti, ko shodi ... Takrat se navadno spanje poslabša, ker se mu odpira nov svet. Takrat moramo zelo paziti, da zadeve ne poslabšamo toliko, da bi prerasla v problem.

To so večinoma prehodne stvari. Vedeti moramo, da si znajo majhni otroci spanje razvleči čez ves dan. Če bomo ponoči sodelovali in se dve uri igrali z njim, je ta manko spanja sposoben nadomestiti čez dan. Ampak tega ne želimo, želimo, da ima čim prej cirkadiani ritem. Poleg teh nespečnosti so v otroštvu precej pogoste parasomije. To pravzaprav niti niso prave motnje spanja, ampak dogajanja, ki so povezana s spanjem. Za otroke so zelo značilne tiste, ki se dogajajo v globokem spanju, ker imajo več tega spanja kot odrasli. Gre za neke vrste nepopolna prebujanja iz spanja.

To se kaže v obliki zbujanj z zmedenostjo, kar vidimo predvsem pri mlajših oziroma dojenčkih, ko se zbudijo in gledajo malo 'čukasto' okoli sebe, potem se uležejo nazaj in zaspijo. Pri šolarjih so to lahko nočni strahovi, zaradi katerih se prebudijo, delujejo prestrašeni, so rdeči, potni, s širokimi zenicami, morda brezglavo tekajo okoli, se ne pustijo potolažiti. Od tukaj ime nočni strah, ki je pravzaprav popolnoma zgrešeno. Otroka v tistem trenutku ni popolnoma nič strah, ker dejansko spi, zjutraj se tega sploh nič ne spomni. Naslednja faza je hoja v spanju, ki je lahko bolj mirna. Gre za nepopolna prebujanja iz globokega spanja.

Suzana Golubov v Lisi

Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?