Če otroka vprašate, kako je bilo v vrtcu ali šoli, vam bo najverjetneje odgovoril preprosto: "Dobro." Na ta način vam ne bo dal točnih informacij, temveč bo zgolj podal avtomatski odgovor.
Da bi dobili globlje odgovore in se tako z otrokom bolje povezali, mu zastavite drugačno vprašanje. Vprašajte ga kaj od naštetega:
- Kaj te je danes nasmejalo?
- Kaj se je danes zgodilo zanimivega?
- Kaj si se novega naučil/-a danes?
- Se danes kdaj nisi počutil/-a varno?
- Pri čem si se moral/-a danes zelo truditi?
- Komu si pomagal/-a danes?
- Kaj ste imeli za kosilo? Kaj je bilo najbolj/najmanj slastno?
- S kom si se igral/-a danes?
- Kateri je bil tvoj najljubši trenutek dneva?
- Kdaj si se danes počutil/-a pogumno?
- Česa se veseliš za jutri?
- Kaj je bilo danes težko?
- Če bi lahko spremenil/-a eno stvar v dnevu, kaj bi spremenil/-a?
- Kaj bi ti počel/-a z vašim razredom, če bi za en dan postal/-a učitelj/-ica?
Izogibajte se postavljanju vprašanj, na katere otrok lahko odgovori z "da" ali "ne". Če otrok odgovori kratko, ga lahko prosite, naj vam pove več o tem.
Pri zastavljanju vprašanj pa si pomagajte tudi z informacijami, ki jih že imate. Otroci še ne zmorejo dostopati do spominov tako kot mi, odrasli. Je kaj, kar veste o njihovem dnevu (kosilo, urnik, poročilo dneva na e-asistentu), kar lahko uporabite kot pomoč pri oblikovanju vprašanj?
Kdaj postaviti vprašanja otroku?
Priporočljivo je, da otroka ne zasujemo z vprašanji takoj, ko ta pride domov.
Počakajte. Najprej nahranite otroka. S hrano, bližino, varnostjo, pozornostjo, ljubeznijo, kakšnim ritualom.
Odlična opcija je pogovor med gibanjem. Med hojo ali podajanjem žoge. Gibanje namreč regulira možgane; povezuje hemisfere ter ustvarja večjo kapaciteto razmišljanja.
Predvsem pa je pomembno, da na začetku nekoliko eksperimentirate. Vsak otrok je bolj razpoložen za pogovor v svojem delu dneva, zato je najbolje, da vprašanja postavljate ob različnih časih in opazujete, kdaj pogovor najbolj steče.
Smiselno zastavljena vprašanja vam bodo pomagala, da svojega otroka boljše spoznate in se z njim še bolj povezano. A pri celotnem pogovoru je ključno, da otroku resnično prisluhnete.
Ne prevzemite (takoj) vloge reševalca problemov. Ne ustvarjajte takojšnjih zaključkov. Ustvarite prostor, v katerem otrok lahko odvrže svoje misli in utrinke iz dneva. Vi pa samo empatično poslušajte.
Prirejeno po: Barbara Završnik - Pikarije
Preberite več na Sensa.si