Njena pot do olimpijskega zlata je bila polna izzivov.
Včeraj smo se Slovenci razveselili prve kolajne na letošnjih olimpijskih igrah. Judoistka Andreja Leški si je v kategoriji do 63 kg priborila zlato odličje, njena pot do zmage pa je, kakor pri vsakemu vrhunskemu športniku, bila polna izzivov in preizkušenj.
Že pred leti je Andreja v intervjuju za Siol spregovorila o izzivih, ki jih prinaša judo.
Ne spreglejte:
- Koliko je z včerajšnjo zlato medaljo zaslužila Andreja Leški?
- Prisotnost Salmonelle potrjena pri 5 novih izdelkih: če jih imate doma, jih zavrzite
- "Prihajam iz Japonske, kjer ljudje živijo najdlje: to je 8 živil, ki so vsak dan na mojem jedilniku"
Zanimal jo je tenis
Zanimivo je, da je našo judoistko v otroštvu zanimal drug šport. Želela se je ukvarjati s tenisom, ki pa je za družino predstavljal kar velik finančni zalogaj.
"Moji starši so seveda za naju s sestro vedno želeli samo najboljše, vseeno pa so naju nekoliko tudi usmerjali. Po eni strani so želeli, da trenirava tisto, kar si želiva, a so vseeno imeli nekaj besede pri najini odločitvi," je v intervjuju pojasnila Andreja. Ob tem dodaja, da sta starša precej dobro vedela, kakšen finančni zalogaj tenis predstavlja.
"Ko sem izjavila, da želim trenirati tenis, je oba zapeklo v denarnici in dala sta mi vedeti, da je tenis šport, za katerega nista prepričana, če si ga lahko privoščimo. K sreči sem se potem povsem ogrela za judo, ki je bil precej bolj dostopen in ki mi zelo ustreza," še dodaja.
Težave pri vzdrževanju telesne teže
Andrejo je judo povsem prevzel: z njim se ukvarja že od 6. leta starosti. Seveda pa ji je šport prinesel tudi nekaj izzivov, prek katerih se je športnica naučila, da za uspeh ni dovolj le fizična, temveč tudi psihična pripravljenost. Tako se je spoznala s področjem športne psihologije.
"S športno psihologinjo sem začela sodelovati predvsem zaradi prehrane oziroma zato, ker sem vse težje vzdrževala težo v svoji kategoriji. Načeloma pri tem ne gre samo za psihološki vidik, ampak bolj za nutricionističnega, a pri meni je bilo takrat jasno, da sem se znašla skoraj na pragu motenj hranjenja. Ko pred tekmami nisem smela jesti, potem pa sem hotela jesti samo zato, ker lahko, so se meje mojega prehranjevanja nekoliko zameglile," pojasnjuje judoistka.
Takrat se je po posvetu s trenerji odločila, da si poišče pomoč. Sodelovanje s športno psihologinjo pa ji je pomagalo tudi pri pripravah na borbe in tekmovanja.
Danes je, več kot očitno, Andreja izredno uspešna športnica, ki navdušuje s svojimi rezultati. Spomin na preteklost pa ima še vedno nekoliko grenak priokus.
"Če se danes spomnim na zbijanje teže v mlajših letih, še vedno čutim travme. Mislim, da ni nihče resno jemal, kako me je to dejansko zaznamovalo. Danes vedno, ko se pogovarjam s trenerji, rečem, naj tekmovalcu raje pustijo, naj prestopi v kategorijo višje, kot pa da se muči z zniževanjem teže. Če je nekdo dober, lahko tudi v višji kategoriji dosega dobre rezultate," je še opozorila v intervjuju.
Vir: siol.net
- Preberite si še: Naši predniki so redno uživali to žito, mi pa smo nanj pozabili: ščiti srce, krepi kosti in izboljšuje prebavo
Novo na Metroplay: Dedek Mraz opozarja: "Starši, ne delite otrok na pridne in poredne!"