Goran Dragić, eden najboljših slovenskih košarkarjev in športnikov vseh časov, zapušča svet profesionalne košarke. Kakšen je njegov nasvet vsem mladim športnikom?
Tik preden bo Goran Dragić v Stožicah z dogodkom Noč zmaja simbolično sklenil svojo fantastično profesionalno športno pot, ga je gostil Borut Pahor v Mastercard® podkastu. Eden najboljših slovenskih košarkarjev in športnikov vseh časov je na zadnji dan minulega leta napovedal športno upokojitev.
"Igral je v Evropi in ZDA, med drugim za tako slavne klube, kot so Brooklyn Nets, Chicago Bulls in Miami Hit. Je prvi Slovenec, ki je nastopil na All-Star slovite lige NBA. Najbolj in najraje pa si ga bomo verjetno zapomnili kot kapetana slovenske reprezentance, ki je leta 2017 osvojila naslov evropskega prvaka," je svojega gosta napovedal Pahor, ki mu je kot predsednik republike leta 2014 podelil jabolko navdiha. A ne zaradi športnih dosežkov, ampak zaradi "njegovega plemenitega srca, izjemne srčnosti in dobrodelnosti."
V tem duhu bo potekala tudi Noč zmaja, ki bo dobrodelni dogodek, 20 % zbranih sredstev bo šlo v Goranovo fundacijo, 80 % pa za botrstvo v športu. Goran Dragić čuti, da mora narediti nekaj za okolje, od koder prihaja, prav podpora mladim športnikom pa je tisto, kar ga najbolj zanima: "Slovenija mi je veliko dala, tukaj sem začel svojo športno pot, tukaj sem preživel otroštvo … Zdaj sem v obdobju življenja, ko lahko pomagam, ko imam več časa, da nekaj naredim za otroke v Sloveniji, to mi je nekakšno poslanstvo in s tem se hočem ukvarjati tudi v prihodnosti."
Kot otrok ni imel veliko, a imel je izjemno podporo staršev
Sam vedno poudarja, da doma niso imeli veliko, a imel je fenomenalno otroštvo, predvsem pa izjemno podporo staršev, ki sta mu dala vse in še več, kar je bilo mogoče. Ve, da šport postaja čedalje dražji in da vsi otroci še zdaleč nimajo možnosti razvijati svojih talentov, ker jim okoliščine tega ne dovoljujejo. Ob tem pa izpostavi eno posebnost fantov in deklet, ki nimajo finančne podpore - imajo izjemno strast in željo. "To je tisto, kar velikokrat otrokom, ki imajo vse, manjka," pravi Dragić.
Kljub uspehom ni nikoli izgubil moralnega kompasa, ostaja skromen.
Kaj pa je imel kot otrok on sam, česar drugi otroci niso imeli, da mu je uspelo izstopiti iz množice? Pravi, da je imel od malega izredno rad šport, da je že od mladih let vedel, da bo postal profesionalni športnik, znova omeni podporo staršev, omeni pa tudi Raša Nesterovića. Spomni se dogodka izpred skoraj tridesetih let, ki mu je spremenil življenje. Kot desetletni deček, ki je treniral na Iliriji, je Nesteroviću, ki je tedaj že igral čez lužo, podajal žoge: "To je bilo zame nekaj 'vau'. Bil je zelo komunikativen z mano. Takrat mi je dal majico in naslednjih pet ali šest let sem spal v tej majici. Rekel bi, da je prebudil to željo v meni, jaz pa hočem biti tako kot Rašo, hočem igrati v ligi NBA. To je bil prvi stik s profesionalnim športnikom, ki sem ga imel. Evo, danes je boter mojima otrokoma in imamo zelo dober odnos".
"Ali sem dovolj dober?"
Njegova želja po profesionalni košarki je od tistega poletja samo še rasla, v glavi si je začel postavljati cilje. Prvi cilj: Olimpija. Izstopal je in sam pravi, da mogoče niti ne toliko po igranju košarke kot pa po tem, da je imel tisti žar in samozavest. Leta 2006 je sledila selitev v Španijo, dve leti pozneje pa se je udeležil nabora lige NBA in začelo se je povsem novo obdobje. Čeprav se kariera Gorana Dragića danes sliši in bere naravnost sanjsko, pravi, da so bili na poti tudi številni izzivi: "Ni bilo lahko, imel sem tudi dneve in noči, ko sem bil sam v sobi, ko sem jokal ...".
Amerika je zelo tekmovalno, včasih tudi surovo okolje. Spomni se prve sezone v ligi NBA: "Prvič sam v Ameriki, predstavljal sem si malo drugačno pot, da bom že prvo sezono dobil minutažo, da bom igral. Potem sem prišel v ekipo, takratni trener Terry Porter me ni maral, dal me je na stranski tir, nisem treniral z ekipo, ampak individualno sam. Takrat pridejo dvomi. Ali sem dovolj dober?"
V tistem času je začel delati z dr. Tuškom, priznanim športnim psihologom, ki mu je na začetku kariere zelo veliko pomagal pri tem, da se je osredotočil samo nase, na svojo glavo, na svoje cilje. Čeprav mu ni bilo lahko in je dvomil, ni nikoli nehal verjeti vase. Pomembno se mu zdi, da takrat, ko človek dvomi, dvigne glavo in gre naprej.
Od malega je vedel, da bo profesionalni košarkar.
Bil je organizator igre in da so ga vzeli za svojega in da mu zaupajo, je začutil v drugi sezoni v ligi NBA, leta 2010, ko je igral za Phoenix Sunse, dal 24 točk v zadnji četrtini tekme proti San Antoniu in prvič pokazal – da zmore. "To je bil res en dokaz, da lahko igram na najvišjem nivoju, vodim ekipo, in od takrat je šla moja kariera samo navzgor," pravi Dragić.
Vrh športne kariere ni prinesel sreče, ampak depresijo
A tudi na poti navzgor so bili kakšni padci, eden večjih (in edinkrat, ko je Dragić v svojem življenju začutil depresijo) je bil po evropskem prvenstvu leta 2017. Da, točno tistem, na katerem je slavila slovenska reprezentanca. To je bil uspeh, za katerega Dragić pravi, da je vrh njegove športne kariere: "To je bil moj največji cilj. Vsakič, ko sem šel spat, sem sanjal o tem, da osvojimo to kolajno. Potem se je to res zgodilo in sem si rekel – kaj pa zdaj?"
Bil je iztrošen, namesto občutkov sreče so ga prevevali občutki neizpolnjenosti, pred seboj kar naenkrat ni imel več cilja, spal je po 15 ur na dan, vse ga je bolelo, a ni bilo fizičnega vzroka, tudi zdravniki so potrdili, da je vse v glavi. "Hvaležen sem ti, da si nam zaupal to izkušnjo, ker tisti, ki hrepenijo, da bi šlo po tvoji poti, morajo vedeti, da kdaj tudi uspehi niso nagrajeni z neko super srečo," je ob njegovi iskreni izpovedi dejal Borut Pahor.
Veseli ga, da ima zdaj več časa za svoja otroka.
Ob vseh uspehih in dosežkih, ki so marsikateremu drugemu zvezdniku odvzeli moralni kompas, Goran Dragić prav nikoli ni deloval arogantno ali vzvišeno, prej ponižno. Tudi za to se ima – pravi – zahvaliti staršem in Nesteroviću, ki ga je takrat s tisto prijazno gesto navdihnil. "Mislim, da če nekaj dosežeš z delom, si ponižen. Zmeraj sem verjel vase, zmeraj sem bil pa tudi odprt do vseh in pripravljen pomagati, kajti v življenju sem izkusil dosti ljudi, ki so mi veliko pomagali, pa tudi tistih, ki mi niso. Vedno sem govoril, da bom do vseh enak," pravi Goran Dragić, ki tudi mladim športnikom na svojem kampu polaga na srce, naj ostanejo prizemljeni.
Prepričan je, da brez skromnosti človek težko uspe, to večkrat pove tudi svojima otrokoma, Mateu in Victorii: "Preskrbljen sem do konca življenja, tudi moja otroka. In tudi njima zelo poudarjam, da morata najti neko strast, neko pot v življenju, za katero se bosta borila. Več ti bo pomenilo, če boš nekaj sam zgradil, če boš v nekaj vložil veliko truda in časa."
Prioritete so se spremenile
Od vseh krajev, kjer je med športno kariero živel Goran Dragić, se je najbolj doma počutil v Miamiju. Mesto mu ugaja, tam ima prijatelje, tam se dobro počuti in tam je prvič začutil, da "bi po karieri lahko ostal". Tam sta velik del otroštva preživela tudi njegova otroka, ki se v Miamiju prav tako dobro počutita, kar mu je zelo pomembno.
Pomagalo mu je, ko se je začel osredotočati nase in na svoje cilje.
Ni lahko sprejeti odločitve, da zapustiš svet, okoli katerega se vrti tvoje življenje vse od mladih let. Goran Dragić se je odločil, da je bilo dovolj, potem ko je v Los Angelesu obiskal zdravnika za koleno in upal, da mu bodo povedali, da lahko po operaciji igra še nekaj let. Niso mu rekli tega, ampak je zdravnik iskreno povedal, da je njegovo koleno v zelo slabem stanju, da bo bolelo in zatekalo. Takrat se je odločil: "Raje končam, pa imam lahko še dokaj dobro koleno, da lahko tečem s ta malima."
Z odločitvijo je danes, leto dni pozneje, ko je 'sestopil', popolnoma pomirjen. Pravi, da je imel fenomenalno kariero, edino, kar pogreša, so adrenalin, garderoba in tekme. Prav ničesar za nazaj ne bi spremenil. Prioritete v njegovem življenju so se spremenile, osrečuje ga, da lahko več časa preživi s sinom in hčerko, ju z veseljem vozi na treninge, jima svetuje, hodi na šolske prireditve in podobno. "Vem, da je košarka bila moja služba, ampak zdaj tudi dojemam, kako veliko časa sem izgubil," pravi. Zdaj je prišel čas za vse tisto, za kar med profesionalno kariero ni bilo dovolj prostora.
Novo na Metroplay: "Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del