Kako smo na velikonočni ponedeljek čudovito plažo na otočku pred Hvarom očistili plastenk, čevljev, stiropora in ostale navlake, ki plove po Jadranskem morju in zakaj mislim, da bi se vsak moral udeležiti vsaj ene čistilne akcije.
Plastenke, čevlji, natikači, zamaški, injekcije ...
Zgodba o velikonočnem čiščenju plaže na Paklinskih otokih pred Hvarom ima precej dolg uvod; daljši od čakalne vrste na mejnem prehodu Obrežje, a bom poizkusil biti kratek: pred točno enim letom, konec aprila 2016, sem se s svojim Renaultom Traficom odpravil v Bosno in Hercegovino, da bi ujel in spremljal odpravo za reševanje balkanskih rek Balkan Rivers Tour. Po tem, ko so snežni zameti preprečili, da bi se preko planine Prenj zapeljal do Neretve in sem srečo poizkusil (in tudi preizkusil) na neki drugi makadamski bližnjici, tam poškodoval karter motorja, preizkusil še delovanje asistence Zavarovalnice Triglav (palec gor) in v Mostarju reševal zagato pri lokalnem mehaniku medtem ko je ekipa veslačev pot že nadaljevala v (zasneženo) Črno Goro, sem bil prisiljen spremeniti načrt – obrnil sem na jug, v Drveniku zapeljal na trajekt za Hvar in končal pri prijatelju Šimetu na otočku Jerolim. Pred začetkom turistične sezone je bilo potrebno otok očistiti. Česa, se sprašujete? Vsega živega, ali bolje rečeno – mrtvega. Plastenke, čevlji, natikači, zamaški, injekcije, steklene flaške z zdravili, pluta, stiropor, mreže, vrvi ... Na plaži, dolgi komaj kakih sto metrov, sva nabrala toliko smeti, kot jih iz naše hiše ne odpeljejo več mesecev. Od kod vse to?
»Ljudje marsikje smeti stresajo kar v struge rek in ko ob večjih padavinah voda naraste, smeti odplakne v morje. In ker morski tok ob vzhodni obali jadranskega morja potuje navzgor, vse to prinese na naše plaže,« na kratko razloži Šime, ki od maja do oktobra upravlja z majhnim barom na tem čudovitem otočku.
Kdo je kriv?
Kot potapljača na vdih in velikega ljubitelja morskega sveta me je ob polnjenju polivinilastih vreč pekla vest. Verjetno noben izmed v tistih dneh pobranih kosov smeti ni bil moj, a zavedam se, da tudi mi potujemo po Hrvaški, Črni Gori, Albaniji in Grčiji ter da tudi mi pripomoremo k temu, da se v tistih krajih (pa seveda še drugod po svetu, a tokrat ostanimo pri Jadranu) uporablja plastenke za vodo, jogurt, motorno olje, ...
Hkrati sem se med pospravljanjem smeti počutil koristnega, predvsem pa je pod vročim pomladanskim soncem rasla vest, da sem za zavržen čevelj kriv ravno toliko ali pa še bolj kot Enver iz Gjirokastra. V naših krajih je zbiranje odpadkov organizrano dosti bolje, a tudi to, da moji stari rolerji prav počasi trohnijo nekje sredi Udin boršta (gozd med Kranjem in Golnikom, kjer je pri Tenetišah zdaj opuščeno smetišče) ni dosti manjši madež od na Jerolim naplavljenega športnega copata.
Predstavljajte si, koliko pomeni 100 metrov plaže v celotnem Jadranu – koliko smeti plava še povsod drugod, koliko jih potone na dno?! Nepredstavljivo veliko.
Gremo na Hvar še enkrat - tokrat z ekipo in namenom
Pa sem sklenil, da združimo prijetno s koristnim in letos čiščenje plaže ponovimo. V uredništvu Avto magazina smo se dogovorili za kombi – naključje je hotelo, da je bil to spet Renault, a tokrat še večji model Master z devetimi sedeži in obilico prostora za prtljago (in na koncu tudi za odvoz vreč s smetmi). Zaradi slabega vremena smo opustili idejo o lagodnem kruzanju po Magistrali in šli do Splita po avtocesti, prihranili nekaj časa, poraba pa s tempomatom na 120 km/h glede na velikost kombija tudi ni bila visoka.
In smeti? Iz dveh razlogov smo jih kljub večji udeležbi pobrali manj kot lani. Prvič: v začetku aprila je v mestu Hvar z okoliškimi otočki potekal tekaško-plavalno tekmovanje Swimrun, pred katerim so mestne oblasti že zelo dobro očistile vsa prizorišča tega športnega dogodka. In drugič: deževno vreme nam je v nedeljo preprečilo, da bi se s čolnom zapeljali na Jerolim. A zato je bil velikonočni ponedeljek toliko čudovitejši. Rahel vetrič, modro nebo, toplo sonce in, žal, še vedno ogromno smetja. Čez palec smo ugotovili, da je ena oseba v manj kot uri napolnila 200-litrsko vrečo! Česa je bilo največ? Stiropora, plastenk, zamaškov in čevljev. Najbolj zoprna najdba? Injekcije. Največja smet? Meter in pol dolga okrogla krtača.
Ne, res nam ni bilo hudega ...
Kljub opravljanju dela, ki v družbi nima prav dobrega ugleda, smo se vsi strinjali, da nam ni bilo hudega. Tudi zaradi na ognju pripravljenega kosila in osvežujočega plavanja v kristalno čisti vodi. Lepo bi bilo, da takšna tudi ostane.
In zato smo odgovorni tako jaz kot ti. Priporočam, da se udeležite kakšne čistilne akcije. Ni treba na Hvar – smeti so tudi ob Kokri in Savi.
tekst, foto in video: Matevž Hribar s pomočjo soudeležencev
Če koga zanima več vtisov z vožnje kombija, vabimo k branju članka Renault Master pomaga očistiti plažo na Hvaru ali Avtomagazinov test nekoliko drugače.
