Laura Unuk: "Zelo dobra branilka sem, znam se braniti, napadati pa ravno ne."

A kot Laura pravi, je ob vztrajnosti, trdem delu, znanju in talentu potrebna tudi sreča, za povrh pa še kanček vraževerja.

Kako se počutiš kot svetovna mladinska prvakinja v šahu?

Laura: Prvi teden po tem, ko sem postala svetovna prvakinja, sploh nisem mogla dojeti, zdelo se mi je nemogoče. Zdaj, ko sem dojela, se počutim fenomenalno, res dobro. Še vedno mislim, da sem imela veliko sreče.

Se ti zdi, da je za tvoj uspeh zaslužna sreča? Kaj pa treningi?

Laura: Vsekakor imam nekaj znanja, ker sem veliko delala. Ampak pri šahu je res tako, da moraš imeti srečo. Recimo na enem turnirju igraš bolje, ker si v formi, ko nisi v formi, igraš slabše, zato ne zmagaš.

Znaš sprejeti, ko nisi v najboljši formi?

Laura: Včasih je bilo tako, da sem na enem turnirju igrala dobro, na prihodnjem slabše, bila so nihanja. Tokrat sem igrala tri turnirje zaporedoma zelo dobro, mislila sem si: "Zdaj sem na dveh turnirjih zaporedoma igrala dobro, na svetovnem prvenstvu mi najbrž ne bo šlo najbolje, ampak uspelo mi je. Dobra sem bila na treh turnirjih zapored. To se mi je zgodilo prvič."

Kakšna so šahovska tekmovanja?

Laura: Pred partijo prideš, si živčen in ne veš, kaj bo. Usedeš se, pozdraviš, ne gledamo pa se ravno sovražno.

Bi se morale gledati sovražno, saj ne gre za življenje in smrt?

Laura: No, včasih gre. Res pa je, da preneham biti živčna, ko začnem igrati partijo, saj se umirim in začnem razmišljati. Partije so dolge, na svetovnem prvenstvu lahko trajajo najmanj tri ure, pa tudi po pet, šest ur. Moja najdaljša partija je trajala pet ur in pol. Namučila sem se.

Kaj zate pomeni, da si se namučila?

Laura: Včasih se tudi zgodi, da si rečeš: "Ne da se mi, igral bom to potezo, pa kar bo, bo."

Kaj je bilo tokrat, da si vztrajala več kot pet ur?

Laura: Rekla sem si: "Zdrži še malo." Bila sem slabša. Težava je bila v tem, da sem v središčnici igrala malo slabše in na koncu imela dva kmeta, ona pa lovca. Rekla sem si: "Zdaj se moram namatrati, mora mi uspeti, lahko je remi. Lahko mi uspe." Razmišljala sem, da ja ne bi naredila napake, ker tiste partije res nisem hotela izgubiti.

Se takrat še nisi zavedala, da si z zmago lahko svetovna prvakinja?

Laura: Lahko sem upala, da bom z zmago svetovna prvakinja, ampak problem je, da zmagati ravno nisem mogla.

Je nasprotnica bila na boljšem?

Laura: Tako je, ko si enkrat boljši v partiji, si bolj samozavesten in ti gre lažje. Ko pa si slabši in še igraš dolgo partijo, ti padeta koncentracija in optimizem. Pred partijo sem mislila, da ne bo taka težava. Gledala sem nasprotničine partije in zdelo se mi je, da ni igrala najboljših potez. Očitno sem jo malo podcenjevala. Zgodi se, da nasprotnika jemlješ malo lažje, zaradi česa sem se zgubila in nisem ravno vedela, kaj bi igrala.

Kako ti je uspelo zmagati?

Laura: Niti ne vem, predvidevam, da si je nasprotnica najbrž rekla: "Zdaj sem dobila, ne bo velikih težav. Hitro bom zmagala." Ampak nisem se hotela dati. Pri šahu mora biti borbenost. Ves čas sem poskušala in uspelo mi je priti do najugodnejše končnice, kar sem lahko prišla, bi pa tudi ona lahko igrala tisoč boljših potez. Verjetno je tudi njej koncentracija malo popustila.

Se med igranjem šaha zavedaš, da se lahko zaneseš le nase?

Laura: V vsaki partiji se moraš zanesti sam nase, in ko razmišljaš, delaš sam. V redu občutek je, ker ne potrebuješ nobene pomoči in ustvarjaš svoje stvari.

Kaj si s to zmago še premagala, razen nasprotnice?

Laura: Dobila sem dodatno motivacijo za naprej, da bi lahko postala ženska velemojstrica in se s šahom ukvarjala profesionalno.

Si to res želiš?

Laura: Ja, ker me veseli.

Kako pa je, če se s šahom ukvarjaš profesionalno?

Laura: Veliko je potovanj, turnirjev. Povabijo te na določen turnir kot velemojstrico in ti plačajo bivanje, če pa si med boljšimi, dobiš še nagrado, ki lahko znaša tudi 25.000 evrov. To ne velja za Slovenijo, videla sem, da so takšne nagrade v Španiji.

Bi potem s šahom živela 24 ur?

Laura: To ni ravno kot služba, ko greš vsak dan na delo. Seveda moraš trenirati, delaš pa iz radosti, in ne zato, ker moraš. Če se ti kakšen dan ne da, lahko šah preskočiš, čeprav je za velemojstre to redkost, ker so resni, trenirajo in igrajo z veseljem.

Kaj si pridobila z dolgoletnim igranjem šaha, kaj ti pride prav v vsakodnevnem življenju?

Laura: Zagotovo šah zelo pomaga pri matematiki glede povezave in logike. Tudi spomin imam veliko boljši, kot če ne bi igrala šaha, kar pomaga pri učenju.

Kako nate gledajo vrstniki?

Laura: Sem v razredu športnikov, tako da me razumejo. Ko sem prišla s prvenstva, so bili zelo veseli, navdušeni nad mano. V razredu ni nobene druge šahistke. To, da v glavnem sedim, v nasprotju z njimi, ki so pri svojih športih precej več v gibanju, jim je malo čudno. Vseeno tudi za šah potrebuješ kondicijo.

Kako zdržiš sedeti tri, štiri, pet ur?

Laura: Vmes se tudi malo razmigam, če bi le sedela, tega tudi sama ne bi mogla zdržati. Ko igraš, čas hitro mine, ker razmišljaš.

Moraš med partijo razmišljati vnaprej, v smislu kaj bo, če bo ...?

Laura: Gledam pozicijo in razmišljam, kaj bi nasprotnica lahko igrala: "Če bi igrala tisto, bo ona igrala tisto in jaz bi lahko igrala tisto ..." Razmišljam vnaprej za več potez, ampak potem ugotoviš, da ti ta poteza ni všeč in moraš začeti razmišljati na novo in se s tem ukvarjati naslednjih pet minut. Na začetku mi je to bilo zelo težko, ampak zdaj igram že toliko časa, da sem navajena. Sčasoma dobiš občutek, kaj moraš igrati.

So tudi hitri turnirji, ki trajajo recimo 15 minut, in moraš vse hitro predvideti, razmišljaš le o dveh potezah vnaprej, kar ni nič takega. Sem pa bolj počasna igralka in velikokrat pridem v časovno stisko. Moram reči, da na začetku partije rada hodim, ne da se mi ravno vedeti, kaj bom približno igrala vnaprej, toda ko pride središčnica, se usedem in razmišljam.

Kateri nasvet, ki si ga dobila, se ti zdi najboljši?

Laura: Ni veliko nasvetov v stilu: "Igraj tisto, igraj to." Rečejo mi: "Igraj sproščeno."

Pravijo, da veljaš za sproščeno igralko. To gotovo ni slabo.

Laura: Vsekakor je v redu. Pred partijo sem živčna, česar gotovo ne pokažem. Ko pride pomembna partija, kot je bilo nekaj zadnjih na svetovnem prvenstvu, je napeto. Po navadi mi rečejo: "Ne sekiraj se, kar bo, bo, ko enkrat odigraš, ne moreš več spremeniti." To se sliši pomirjajoče. Če bi izgubila ali remizirala, ne bi rekli: "Tam si zasrala, tisto bi morala igrati drugače." Ampak: "Se zgodi. Iz napak se učiš."

Se ti zdi, da kaj zamujaš, glede na to, da treniraš šah?

Laura: Veliko prostega časa imam. Zjutraj vstanem, grem v šolo, če imam trening, grem po šoli naravnost na trening k trenerju na Šahovsko zvezo Slovenije.

Kako poteka tvoj trening?

Laura: S trenerjem igrava partije, da ponavljava otvoritve, saj če začneš narobe, nimaš ravno veliko možnosti. Uči me kakšne nove otvoritve. Pred prvenstvom me je želel naučiti povsem novo varianto odpiranja, pa se je odločil, da mi ne bo dal povsem novega načina odpiranja, temveč dve novi varianti za to, kar že igram. In prav je naredil.

Si si kdaj predstavljala, da boš svetovna prvakinja?

Laura: Spomnim se, ko sem gledala svetovne prvakinje do 14, 16, 18 let, da se mi je zdelo, kako dobro igrajo, vedno sem di želela biti ena od njih, ker so moji idoli. Niso ravno velemojstrice, ampak svetovne prvakinje! Nikoli si pa nisem mislila, da mi bo dejansko uspelo, čeprav sem si to želela že od začetka. Ko sem bila peta na evropskem prvenstvu leta 2005, sem bila še kar mlada, na začetku. Šah sem igrala šele drugo leto in vse presenetila.

Se pred začetkom partije z nasprotnico kaj opazujeta?

Laura: Nekateri radi pridejo 10 minut pred partijo, se usedejo in začnejo koncentrirati. Jaz rada pridem pet minut prej, dam plaščo na stol, kemični svinčnik na mizo, napišem in grem recimo do prijateljice. Nasprotnice nočem opazovati. Usedem se, ko je minuta do in še takrat ne gledam nasprotnice. To mi je neprijetno.

Si na poti do svetovne prvakinje šla skozi kakšne hujše preizkušnje?

Laura: Bili so padci in vzponi, ampak ne spomnim se kakšnega hujšega poloma.

Kako prenašaš poraze?

Laura: Včasih sem bila zelo razočarana nad sabo, tudi jokala sem, ampak zelo odvisno je, kako izgubiš. Če te nasprotnik nadigra, si rečeš: "Boljši je." Če pa sam spregledaš figuro, si jezen sam nase in razočaran. Kadarkoli izgubiš, si razočaran, tudi velemojstri, ker imaš pričakovanja, kar ti je v breme. Osebno nerada preveč pričakujem, da potem ne bi bila preveč razočarana.

Vseeno imaš za naprej določene cilje, želiš postati velemojstrica. Kaj to konkretno pomeni?

Laura: Zdaj sem mednarodna mojstrica, kar je naziv pred velemojstrico. Za velemojstrico potrebujem rating 2.300 točk, Carlsen ima recimo 2.800 točk. Velemojster je bil pri že 13 letih, s šahom se ukvarja dobesedno vse življenje in ima fotografski spomin. Trenutno imam 2.270 točk, razen točk potrebujem še tri velemojstrske bale, kar je zelo komplicirano. Moraš igrati na turnirjih z velemojstricami in jih tudi premagati.

Se kdaj bojiš svojih nasprotnikov?

Laura: Ne bojim se jih, mi je pa neprijetno, če sem s kom že večkrat igrala. Poznajo mojo igro in jaz njihovo, pa še poznamo se in tudi družimo. Če premagam prijateljico, se počutim slabo. Pri šahu se prijatelji po navadi dogovarjajo za remi.

Se ti zdi, da se ljudje po osvojenem nazivu do tebe drugače obnašajo?

Laura: Nisem opazila in upam, da se to ne bo spremenilo, ker ne želim izstopati, da bi me imeli za kaj več.

Kaj je zate šah?

Laura: Odvisno, včasih ga doživljam kot sprostitev.

Imela si več različnih šahovskih učiteljev, trenerjev. Je pomembno, da te trener razume?

Laura: Vsekakor. Trenerji so po navadi izučeni, vedo, kaj delajo. Potrebuješ pa pravega, ki razume tvojo pozicijo, igro. Na začetku sem igrala na šoli z učiteljem Robertom Kodričem, pozneje pa sem začela trenirati z njegovim bratom Martinom Kodričem. Super trener je, dobesedno pozna vse otvoritve, partije, včasih pozna letnico, kdo je kdaj igral katero otvoritev. Pozneje sem trenirala z Zlatkom Bašagićem. Z njim sem imela nekaj treningov, delal je bolj na igri, taktiki, saj je tudi sam bolj napadalec.

Kar ti nisi.

Laura: Nisem napadalka, sicer pa v partiji pridejo tudi pozicije, kjer moraš biti napadalec.

Te hitra in napadalna nasprotnica zmede?

Laura: Zelo dobra branilka sem, znam se braniti, napadati pa ravno ne.

Kako starša pristopata do tebe glede šaha?

Laura: Zelo me podpirata, moram pa reči, da je oči včasih bil zelo razočaran, ko sem izgubila. Spodbujal me je le, če sem zmagala, če pa nisem, je bil bolj direndaj. Rekel je: "Analiziraj partijo, kaj si igrala?" Mogoče je to bilo malo preveč resno. Že sama sem bila nase dovolj jezna, se sekirala in bila razočarana.

Imaš kdaj šaha dovolj?

Laura: Recimo, ko pridem domov po treningu, se mi ne da več igrati šaha in grem delat kaj drugega. Včasih mi je dosti po turnirjih, ko jih je nekaj zapored. Rečem si: "Raje bom delala za šolo, to mi bolj paše." Ampak naslednje tri dni je že vse drugače, začnem pogrešati šah.

Imaš kdaj krizo?

Laura: Sreča je na moji strani, česar po navadi ravno ne bi povedala, ampak med temi tremi zaporednimi turnirji je bila. Nisem prepričana, da jo bom imela na prihodnjem turnirju. To bi bilo že preveč.

Ne kliči hudiča.

Laura: Sem vraževerna.

Res?

Laura: Šahisti smo vraževerni. Zelo. Recimo na evropskem prvenstvu članic smo ugotovili, da nam je rdeča barva prinašala srečo. Vsakič, ko je kdo od nasprotnikov imel rdeče čevlje, nohte ali karkoli, je izgubil.

Se ti zdi, da si drugačna od vrstnikov?

Laura: Zdi se mi, da nisem. Razlika je, da igram šah in mi uspeva.

Zakaj ti po tvojem uspeva?

Laura: Precej treniram s trenerjem, tudi sama veliko igram, kar nekaj turnirjev, kar tudi veliko šteje, mogoče imam nekaj talenta za šah. Veliko trdega dela je vloženega, sreče in talenta.

Verjetno ni recepta, kako zmagati, postati svetovni prvak v šahu?

Laura: Napisane so knjige, kako postaneš velemojster, kako premagaš velemojstra, kako postati najboljši ... Še nobene nisem prebrala, ampak zanima pa me. Začela sem brati knjigo Kako postati velemojster in je kar dobro napisana, saj jo je napisal velemojster.

Za revijo Lisa napisala Suzana Golubov, foto: Goran Antley

Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?