Skoraj pol ure sem nepretrgoma kričala, vso pot od letališča do tako imenovanega doma. Na glas. Kot bi se znašla v kakšni grozljivki. Med samimi norci smo se vozili po neskončnem smetišču in vsak trenutek bi lahko bil zadnji, tako se mi je zdelo.
Rumeni taksiji, zarjaveli avtobusi, mopedi, rikše, kolesa, zeleni motorni trikolesniki, živo pisani kamioni, okinčani s cofki in cvetnimi kitami – vsak je letel, kamor se mu je zazdelo, ne glede na smer vožnje in prometne pasove. Pa različni kramarji, čistilci stekel, berači, otroci, krave, psi, smeti, smeti, smeti. Cesta je bila natrpana, nikjer niti koščka prostora. Vozniki so kar naprej trobili, kot nori mahali in se drli drug na drugega, pa se vseeno nobeden ni zaletel in tudi povoženih ni bilo.
Štirinajstmilijonska Kalkuta.
Če naju z Branetom ne bi prišla iskat Jon in Petra, ki sta se v tem zaudarjajočem futurističnem kotlu prebijala skozi dve leti magistrskega študija slikarstva, bi taksista zagotovo prosila, naj obrne nazaj in se vkrcala na prvo letalo proti domu. In to midva, ki nisva ne občutljiva ne izbirčna in sva brez težav in stresov prekolesarila tudi nekaj držav Južne Amerike. Ki je, milo rečeno, Švica proti temu, kar sva zagledala tukaj.
Njuno bivališče v četrtem nadstropju stanovanjskega bloka s pogledom na zelenkasto mlako med stavbami je bilo po prvem šoku prava oaza miru, čeprav je ležalo v revnejšem predelu mesta in je bilo življenje v njem podobno meniškemu odrekanju.
Umivanje s pogreto vodo in lavorjem, splakovanje stranišča z vedrom, ročno pranje, kuhanje na gorilniku, za katerega je bilo treba po zasoljeno drag plin na drugi konec mesta, nekaj gekov z izbuljenimi očmi, ki so domovali na stropu in stenah, ter komarji, pred katerimi si lahko pobegnil samo v posteljo, obdano z mrežo proti mrčesu. Rešetke na oknih, tudi v višjih nadstropjih, so dajale občutek zapora. In obenem varnosti. Eno od protislovij, ki jih v Indiji kar mrgoli.
Ponoči so tišino v soseski kalili le psi z divjim lajanjem, cviljenjem in tepežem – isti psi, ki so bili podnevi videti, kot da bodo ravnokar izdihnili. Tik pred zoro so oglušujoče zakrakale vrane, potem se je razleglo muslimansko vabljenje k molitvi, ki so se mu pridružili prebujajoči se glasovi ob ribniku – grgranje in davljenje ob čiščenju zob in jezika, pljuski umivanja teles ter tleskanje oprane žehte.
Jutro je pripeljalo še številne prodajalce na rikšah in kolesih, ki so se sporazumevali z zvonci, trombami, piščalkami, žvižgi, petjem in klicanjem. Vse skupaj je zvenelo kot razglašena, a čudno pomirjujoča jutranja hvalnica.
Prometna gneča v Kalkuti.
V grozljivi promet smo se po zajtrku pogumno vključili na rikšah na pedale, kar se mi je še včeraj zdelo znanstvena fantastika. Potem pa sem se vdala, češ, zakaj bi se pa ravno meni kaj zgodilo. (Čeprav mi nikoli ne bo jasno, kako si upajo ženske v tej prometni norišnici postrani sedeti zadaj na mopedih.) Presedlali smo na trikolesni avtomobilček tuk-tuk in pozneje na prastari tramvaj brez oken in vrat, ki bi povsod drugje že davno končal kot staro železo. Prvič je bila v tujem mestu tudi meni bolj všeč vožnja kot pešačenje.
Smeti kot paša svetih krav
Vse je bilo namreč en velikanski obup – nisi mogel reči, da obstaja okoliš, ki je boljši od drugega. Umazanija, smrad, po pločnikih so stala naselja iz škatel in šotorov, po kupih smeti so brskali okostnjakom podobni psi in 'svete' krave. "Glej, tamle ima eden drisko," je rekel Brane in kazal skozi okenski okvir. "A pes?" sem vprašala. "Ne, človek."
Ljudje so se umivali z umazano vodo, ki so jo iz reke Hooghly za pranje ulic napeljali še Angleži, in kar na pločnikih opravljali potrebo. In mimo teh revežev se vsak dan vozijo v službo dobro preskrbljeni, izobraženi ljudje, ki ne samo, da jih vsa ta beda ne vznemirja, ampak so celo ponosni na lepote svojega mesta. To ne zmoti niti množice zahodnjakov, ki prihajajo v Indijo po dozo duhovnosti, saj jih očitno nezadržno privlačijo ravno ta nerazumljiva protislovja.
Indijski ulični psi.
"Bizarno!" je Petra označila kalkutsko, pa tudi širše indijsko prizorišče. Boljšo besedo bi res težko našla. Ljudje zgledno stojijo v vrsti za avtobus ali tuk-tuk, povsod drugje pa se drenjajo in prerivajo kot živali. Na metroju sta posebni vrsti sedežev rezervirani za ženske ter starčke, in niti v najhujši gneči ne bo nihče drug sedel nanje. Pazijo celo na potepuške pse, nihče jih ne povozi ali ne brcne, vendar jim tudi nihče ne pomaga, ko bolni in shirani poginejo sredi ulice. Da o nedotakljivih svetih kravah, ki se jim zaradi požrtega polivinila zavozla črevesje, ne bi izgubljala besed.
Pred semaforji zaradi smoga ugašajo avtomobilske motorje, hkrati pa kar na ulicah kuhajo asfalt. Z jumbo plakatov se smehljajo svetlopolte Indijke, ki s sloganom 'fair is beautiful' (svetlo je lepo) prodajajo kreme za beljenje kože, v navadnem življenju pa se Indijci hihitajo belcem in nanje gledajo z nekakšnim prezirom.
Cvetlični trg pod mostom Howrah preplavlja na tone barvitega, v kite in vence spletenega cvetja, s katerim Indijci krasijo svoje templje, domove in avtomobile. Vsenaokoli pa leži svinjarija. Moški, predvsem mlajši, se veliko družijo, smehljajo se drug drugemu, se objemajo in celo držijo za roke, če bi katerega od njih prepoznali kot homoseksualca, bi mu bile pa ure štete. Mladi pari se mečkajo na klopcah v parku Millennium, za katerega je treba plačati vstopnino, vendar je zato toliko manj verjetno, da jih bo videl še kdo razen turistov. Izkazovanje nežnosti pred poroko je namreč strogo prepovedano.
Zdravnik v zasebni bolnišnici mi je položil roko na razboleli trebuh šele v navzočnosti sestre, ki mi je morala tudi dvigniti majčko. Na drugi strani pa vse tiste posiljene ženske in dekleta. V znamenito kavarno Coffe House, kjer se je nekoč zbirala kalkutska inteligenca, je visokorasel Indijec v beli tuniki pripeljal prav tako po indijsko opravljene turistke zrelih let, vse s srhljivo napeto kožo, zaobljenimi prsmi in našobljenimi ustnicami. Plastična kirurgija v Indiji zadnja leta tekmuje z duhovnostjo.
Vozi nas vlak v daljave
Kalkuta ti zavda. Indija ti zavda. Šele tukaj sem končno razumela Jona in Petro, njune jeremijade so dobile smisel. Doma sem že skoraj mislila, da sta postala preobčutljiva in rasistična, tukaj pa me je obšlo osvobajajoče spoznanje, da si rasizem pač lahko privošči tisti, ki je v večini. Bel, rumen ali črn. V Indiji ti to nenehno dajo vedeti. Še posebej na univerzi in v različnih uradih. Povsod, kjer se lahko izkaže njihova moč.
Celo vozovnico za vlak, ki je smešno poceni, je bilo treba kupiti v posebni pisarni, kjer smo belčki pohlevno čakali tudi po več ur. Če je kvota sedežev, ki so na vlaku rezervirani za tujce, za tisti dan izpolnjena, je treba pač počakati do naslednjega dne. Ali še naslednjega. S kupljeno vozovnico se odisejada šele dobro začne. Ker na vlaku veljajo pravila domačinov.
Ne samo, da prodajalci hrane s svojo pojočo ponudbo – čaj, kava, voda, omlete, samosa, muri – vztrajajo vso noč, nemogoči so tudi domači potniki. Ki jim je strašno zabavno dotikati se belega turista. Sedeti na sedežih, ki niso njihovi – le zakaj bi bila na tejle klopci samo dva, če nas je lahko šest?
Nekoč smo se na polpraznem vlaku olajšano spravili spat takoj, ko je zvečer odpeljal. Pogradi so bili v treh nadstropjih; Jon in Brane sta ležala na spodnjih, midve s Petro na srednjih. Zgoraj je bil še prostor. Sredi noči se je na neki postaji vsula v vagon gruča res glasnih žensk. Ena je začela tolči po Jonu in Branetu in kazala, da mora eden od njiju gor, nič ji ni bilo mar, da je ura dve zjutraj in imamo na vozovnicah zapisana ta ležišča. Končno je izdavila, da je 'fat' (debela). Jona je ob tem priznanju spravila v smeh in zamenjal je z njo, saj res ne bi mogla splezati v tretje nadstropje. Še pred sončnim vzhodom pa je ista ženska nesramno stresala mene, češ, naj vstanem, ker bi zdaj ona že rada sedela (srednji pograd se je čez dan zložil v naslonjalo). Tokrat je slovensko zmerjanje preglasilo indijsko vreščanje.
Blišč v bedi
Pa ne da na našem popotovanju nismo videli ničesar lepega. Mogoče sem se le malce prestara odpravila v deželo, v katero si pravzaprav nisem želela iti. Bala sem se, da me bo preveč prizadela revščina, indijska množica božanstev, ašrami in različni babe pa me nikoli niso privlačili. Ne moreš iskati duha nekje, kjer ti je vse tako zelo tuje in je za naše pojme toliko bede in krivic.
Eden od takšnih biserov je bil Varanasi, mesto ob svetem Gangesu, kjer bi se lahko od zgodnjega jutra do poznega večera sprehajala ob reki in kot gledališko igro na prostem opazovala življenje, ki teče mimo. Čolne na reki in njihove lastnike, ki nanje vabijo z oguljeno mantro »do you want a boat?« (potrebujete čoln), prodajalce svečk, grmade, pripravljene za sežig trupel, potepuške pse, čredo plavajočih bivolov, opice, ki se preganjajo po ograjah, krave in koze, ki počivajo na stopnicah, templje in tempeljčke in kupe cvetja, umivanje in potapljanje ljudi v tej grozljivo umazani reki, ki pa za številne ni samo obredno. Eni pod vodo vsak dan iščejo ostanke nakita sežganih trupel, za druge je Ganges edina pralnica in kopalnica. Cele družine se kopajo v njem in perejo perilo ter ga potem razprostrejo in sušijo vsepovsod, da je obrežje podobno pisani prešiti odeji. Ker je bil glavni Šivov praznik, je pred templji mrgolelo svečenikov, bab in podobnih svetih mož, ki so risali pike in delili blagoslov, seveda za primerno plačilo. V Indiji je vse biznis. Tudi nekaj belih duhovnih razsvetljencev se je namočilo v reki, a njihovi obrazi so bili zaradi smradu bolj nakremženi kot poduhovljeni.
Pogled na Tadž Mahal iz stanovanjske soseske.
Za vedno si bom zapomnila tudi prvi pogled na Tadž Mahal, ko smo ga ob šestih zjutraj kot beli privid opazili z vlaka; rdeči Jantar Mantar – posrečeno stara konstrukcija za anatomska preučevanja v Delhiju; rožnato mesto Jaipur, ki ga je bil en sam bazar; pravljično trdnjavo Amber Fort, katere obzidje se vleče kot Kitajski zid in je res jantarne barve; vodne odseve romantičnega Udajpurja; sproščeno svobodo plaže v Goi; očarljive ostanke kolonialne preteklosti v Mumbaju. In kako smo tam, v zalivu Queen's Necklace, čakali na sončni zahod in je sonce enkrat za spremembo utonilo v morje, namesto v smogaste oblake, hip zatem pa so se že prižgali 'biseri' ogromne kraljičine ogrlice.
Kaplja čez rob pa je bil dogodek na stranišču častitljive železniške postaje Victoria v Mumbaju, kjer je ženska od mene zahtevala deset rupij namesto dveh. Ker sem pač belka. Sita brezsramnih izsiljevalcev, nasilnih prodajalcev, stalne gneče ter izmučena zaradi nenehnega pomanjkanja intime in miru sva z Branetom na letališče prispela kar nekaj ur pred poletom. Še nikoli si nisem tako močno želela domov. Ob vstopu v popolnoma novo letališko stavbo, zgrajeno v slogu moderniziranega Tadž Mahala, so naju varnostniki, ki so nama pregledali dokumente, opozorili, da ko enkrat vstopiva, ne bova več smela nazaj ven. Hvala bogu, sem pomislila, ko sem še zadnjič ošinila povsod navzoči slogan INCREDIBLE !NDIA. (Neverjetna !ndija). Tisti klicaj namesto I-ja pošteno drži.
Besedilo: Katarina Mahnič. Fotografije: Shutterstock, Katarina Mahnič.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
