Kdor ima popotniške nazore uglašene na zeleno, zanj otoška Grčija ne more postati ljubezen na prvi pogled.
Kdaj na Tilos
Težko je reči, kateri letni čas je najbolj pravšen. Kdo bi stavil na samoto zime, ko vlada obdobje deževij, večina najbrž na poletje, ko so dnevi dolgi in pristanišča razgibana, pešci pa najverjetneje na prehode – ko hiti pomlad cveteti ali jesen zeleneti, oboje pa diši in mehča krajinsko surovost s svetlobami, ki so blage in obenem živahne.
Tudi za Tilos bi se lahko reklo, da ima »veliko kosti in malo mesa«, toda dandanes se preživitvene možnosti ne merijo več po številu oljk in debelini prsti na ozkih terasah, nanizanih po kamnitih pobočjih. Vendar otok, ki leži nekako na pol poti med legendarnima velikanoma Rodosom in Kosom, ne trpi poplave dopustnikov, da bi zaradi tega ječale njegove krhke kosti.
Res je, brez njih bi ne bilo Livadije, novega otoškega središča, ki se ga kot pijavka drži dolga prodnata plaža, in novogradenj v zaledju peščenega nabrežja z imenom Eristos, a vse drugo je prepuščeno popotniški iznajdljivosti in domišljiji. Otočani ne vsiljujejo ničesar, branijo pa tudi ne.
Zgodovina ...
... je Tilos obdelala v paketu z drugimi otoki otočja Dodekanessos, stisnjenega h gmotam maloazijske celine. Prazgodovina mu je pustila okostje pritlikavega mamuta v votlini Arkadio, antika pa le pokopališče, ki se je za povrhu potuhnilo pod morsko gladino pred ozko peščino zaliva Agios Andonis.
Največ znamenj so pustili jeruzalemski križarji, ki so na vrhovih divje razrezanega otoka postavili kar sedem gradov – bolje rečeno trdnjav in opazovalnic, od koder so opravljali svojo piratsko obrt in se varovali pred Turki, ki so jih končno tudi pregnali.
Za Otomani so Grki počistili temeljito, Italijani, ki so Turke nasledili na pragu prve svetovne vojne, pa so po treh desetletjih vladanja s trdo roko pustili dobro utrjene poti, odlične zemljevide in veliko otrok.
Mala in velika vas
Na grških otokih se je obrusila azijska surovost ter se opravičila in upravičila s pisavo, umetnostjo, znanostjo in filozofijo. Tudi če človek ni kajvemkakšen helenofil, ko ga grška iznajdljivost in zgodovinotvorje osupljata in mu vzbujata spoštovanje.
Razbrazdane konture Tilosa spominjajo na morskega konjička. Najvišje gore kot da so oprte na samostan Pandeleimonas, graščino ortodoksnih puščavcev, ki so si okrog vrelca najboljše studenčnice zasadili čudovito oazo platan, cipres, orehov, oljk in cvetnega grmičja.
Gorovje na drugi strani nižavja, obrnjenega na vzhod, je blažje in dvignjeno nad dostopnejše obale. Na jugu je otok v polkrogu speljan okrog zaliva Livadia – tam so višavja slikovito stožčasta in mizasta, obala pa je razdrobljena na ozke in težko dostopne zalive.
Megalo Chorio je – po imenu sodeč – velika vas. V resnici je stisnjena pod strmo pobočje hriba, ki se po gradu in ruševinah tisočletne naselbine, mlade za grško štetje časov, imenuje Kastro. Bele kockaste hiše, ozke stopničaste uličice, zaprta dvorišča z lovorikami, granatnimi jablanami in mandljevci, modro pobarvane naoknice, slapovi bugenvilij in grmiči hibiskusa. Vas bedi nad križiščem dolin in ravnic – najbolj samotna je pot v zaliv Skafi, le da je meni ljubša sosednja Lethra z drago, polno divjih oljk in mastik.
Ne glede na ime – mala vas – je Mikro Chorio večji tako po površini kot po številu hiš. Niso se podrli že vsi leseni stropi, krušne peči, dimniki, balustrade, stopnišča, portali, toda to je že štiri desetletja kraj duhov. Vaščani so se izlili v Livadio, na Rodos, v Atene ali na vse svetovne celine. Vas s čudovito lego, vendar brez vodnega izvira. Spet in spet kamen – bolj so ga vzidavali v terase, zidove in ograje, več ga je videti na bornih trnovih gmajnah.
Po njej seveda vladajo koze, od divjih živali jerebice, zajci in martinčki. Pravzaprav so podivjale tudi koze. Načrti pogozditve so stari, in tudi če bi jih uresničili šele pred pol stoletja, bi se že danes poznali ne le ekološki, marveč tudi gospodarski učinki – toda za to bi moral Grk žrtvovati koze. To pa je še vedno neizvedljivo.
Ob eni kavici pet ur
Na tujca deluje Grk priljudno, nevsiljivo in radodarno. Za to trditvijo stojim kot pešec. Grk ne pozdravi in ne pristopi prvi, a če je nagovorjen, se potrudi ugoditi. Je glasen, nagnjen k nastopaštvu, čast in ponos pa zanj še vedno nista prazni besedi. Ljubi pogovor, ni mu odveč abstrakcija, ognjevito zagovarja, a kljub družabnosti se ne mara odrekati individualizmu. Ima pristnejši in tesnejši odnos do družine, rodu in tradicije. Ne nazadnje: kaj ni mojstrstvo, če zmore in uspe star debater piti eno samo majhno kavico tudi pet ur in več!?
Otočani bodo v zimskih mescih zunaj več kot poleti. Ob takšnih prvinah, širini, globini in odprtosti človek nemara res pomisli, da je neutrudljiv in večen. Kar so naredili Grki, je bilo domala organsko pogojeno: kot da niso imeli druge izbire kot ustvarjati civilizacijo in zgodovino.
Kaj ima od tega majhen otok z imenom Tilos danes? Morda kakšen droben odgovor na pereče dejstvo, da tisto, kar so kot filozofi, politiki, vojaki in kolonisti sprožili antični Grki, ob današnjih tehnoloških sredstvih ne daje ne občutka varnosti ne civiliziranosti – da o kulturi in etiki niti ne govorim.
Besedilo: Mare Cestnik. Fotografije: Shutterstock, Profimedia.
Članek je bil objavljen v reviji Jana. Zgodbe z najnovjše naslovnice preverite na www.revija-jana.si.
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?