Raje kot z dolgočasno politiko se na pregovorno apolitičnem zahodu ZDA ukvarjajo z bliščem in zabavo.
Ko smo zadnje dni pred tokratnimi volitvami za predsednika ZDA pripotovali v Los Angeles, smo padli v vročično odštevanje dni do noči čarovnic. Umetna pajčevina, plastični okostnjaki, debele oranžne buče z bolj ali manj groteskno režečimi obrazi so krasili velike trgovske centre in verande domov. Radijski voditelji so zbijali šale na račun količine sladkarij, zaužitih ob noči čarovnic, in na videz povsem resno debatirali, katera sladkarija je najboljša in ali se je mogoče sladkih priboljškov prenajesti do smrti.
V nasprotju z vsemi pričakovanji, spodbujenimi na podlagi poročanja slovenskih medijev, vlada na temo predsedniških volitev v mestu filmske industrije skorajda embargo. Kot da so s snemanjem sanj tako zaposleni, da se z realnostjo nimajo časa in volje ukvarjati. V tem duhu je politika le dober poligon za zbijanje šal in v času, ko je večina razmišljala, kako se našemiti za noč čarovnic, sta Trump in Clintonova služila le kot navdih za maske. In kot so v šali poudarjali radijski voditelji, je to edino področje, kjer Trump premočno vodi. »Ljudje iščejo masko, ki je hkrati strašna in zabavna. Trumpova je zaradi tega idealna,« je za lokalni radio razlagal trgovec mask.
Edini, za katerega se je zdelo, da je jasno izrazil svoje politično stališče, je bil James Lambert Otis, ki se je s krampom lotil zvezde Donalda Trumpa na Pločniku slavnih. Ker pa je Otis tako rekoč profesionalni protestnik (policija ga je zaradi različnih protestov že vsaj 20-krat priprla), je politična nota njegovega dejanja postavljena pod vprašaj. Incident pa so podjetni domačini takoj spreobrnili v turistično atrakcijo in zdaj trume turistov po slavnem sprehajališču iščejo edino razbito zvezdo.
Razbita Trumpova zvezda na Pločniku slavnih.
Ko sonce vzide trikrat v enem dnevu
Če nekaterim menjava ure s poletnega na zimski čas povzroča težave, je jasno, da deveturna razlika bioritem obrne čisto na glavo. Prebujanje sredi noči in smrtna utrujenost v poznem popoldnevu sta praktični, a ne nujno slabi posledici.
Raziskovanje Los Angelesa pred sončnim vzhodom je namreč prav posebno doživetje.
Prazen Pločnik slavnih in tekoč promet do Santa Monice so redki privilegiji v tem prenaseljenem mestu. Sončni vzhod na plaži, najbolj znani po nadaljevalki o reševalcih iz vode v rdečih kopalkah, nas pocrklja z veličastno mavrico, ki se pne nad pomolom z zabaviščnim parkom in številnimi bari in restavracijami. Prizor pusti nas in prve jutranje tekače brez besed.
Sonce vzdrami mesto in ceste so v hipu polne. Na avtocesti se usmerimo proti Pasadeni, glavnemu mestu Kalifornije, ki deluje v primerjavi z Los Angelesom kot malo večji zaselek.
Bolj kot mesta pa nas kliče divja narava. Široke in dobro vzdrževane ceste so vse bolj prazne, pogled skozi okno pa vse bolj osupljiv. Dolina smrti v puščavi Mojave spada med najbolj vroče predele na zemlji, saj lahko v poletnih mesecih termometri namerijo tudi več kot 55 stopinj Celzija. Tik pred začetkom zime in v udobnih sodobnih avtomobilih prečenje doline ne pomeni hudega izziva. Surova lepota pisanih kamnin in neverjetnih oblik razvaja naše oči, veter, ki neutrudno raznaša lase okoli glave, da smo zvečer natupirani kot lasni vložek Donalda Trumpa, poskrbi za svojevrstno žvižgajočo simfonijo.
V poznem popoldnevu na 86 metrih pod nivojem vode, na najnižji točki Doline smrti in najnižji točki Severne Amerike, sonce zaide, vrhovi okoliških vzpetin pa se še vedno kopljejo v fotogenični svetlobi zahajajočih sončnih žarkov. Povzpnemo se do razgledne točke in že drugič v dnevu spet ugledamo žarečo kroglo. Nežno nas boža s svojo toploto, veter pa neusmiljeno hrešči okoli ušes in biča kožo z drobnim puščavskim peskom.
Mrak leže na brezčasno pokrajino. Preden dosežemo avtocesto proti Las Vegasu, je okoli nas trda tema, kje se začne nebo in konča zemlja, nam kaže le Mlečna cesta, ki se zdi blizu, da bi se je lahko dotaknili s prsti. Široka in urejena cesta skoraj neopazno preide v avtocesto.
Še dobrih 70 kilometrov poti je pred nami. Na vzhodu se izrisuje svetloba jutranje zarje. Nemogoče? Seveda. Obzorje ožarjajo luči igralniškega mesta.
Žur do jutranjih ur
Petki zvečer so v Las Vegasu rezervirani za dekliščine in fantovščine. Skupine vreščečih deklet, ovešenih s kičastimi dodatki, in fantov v enakih majicah, ki si dajejo pogum z navijaškim spodbujanjem, oboji z obvezno pijačo v rokah, preplavljajo ulice in široke hotelske hodnike mesta, ki nikoli ne spi.
Morda zaradi bližajočega se časa maskiranja je bilo poleg njih in obvezne množice turistov v udobnih obuvalih tokrat videti izjemno število posameznikov, ki kot da so pobegnili iz predala, na katerem piše bizarno. V mestu lažnih fasad, kičastih kopij Benetk, Pariza in New Yorka, goljufive obljube bogastva, nerazumno dolgih limuzin, umetnih trepalnic in ličnic, popravljenih prsi in privzdignjenih zadnjic, fontan, ki plešejo v ritmu glasbe, gusarskih dvobojev, bleščic in barvitih pijač, so stave visoke. Opazijo te, ko staviš višje od vseh. Pa čeprav se tvoja stava meri v količini nenavadnosti in bizarnosti.
Las Vegas, kičasta kopija Benetk.
Vegas je že zdavnaj prerasel prvotni naziv igralniškega mesta. V mesto se zgrinjajo množice zabave željnih, sem prihajajo ljudje, ki obožujejo šove, muzikale, komedijantske in cirkuške predstave. V mestu nastopajo najpopularnejši zabavljači in pevci, priznani kuharji razvajajo vsega dobrega preobjedene goste. Najbolj vročim zvezdam želijo ukrasti košček pozornosti in obuditi staro slavo že malo pozabljeni in ostareli igralci, pevci in športniki.
Ko smo bili v mestu, je iz hotela v hotel hodil bivši boksar Mike Tayson in delil avtograme. Seveda ne zastonj. Za 200 dolarjev se je pokracal na svojo fotografijo, za dodatnih 50 pa še na boksarsko rokavico. Oboževalcev se ni ravno trlo. Vse ima svoj rok trajanja.
Nič ni tako, kot je videti na prvi pogled
Vendar pa bi Vegasu delali krivico, če bi ga zreducirali zgolj na nebrzdane zabave in uživanje. Mesto v resnici poganja nevidno, a dobro naoljeno in usklajeno kolesje številnih servisnih delavcev, pa tudi vrhunskih znanstvenikov. Drugače niti ne gre.
V mestu je vsak dan 110 tisoč turistov, ki lahko izbirajo med 150 tisoč hotelskimi sobami, od tega jih samo največji mestni hotel, Venetian, ponuja prek sedem tisoč. Vsak dan se za obiskovalce in zaposlene pripravijo ogromne količine hrane, od obrokov hitre prehrane za nekaj dolarjev do burgerja za pet tisoč dolarjev in vrhunskih kulinaričnih kreacij največjih kuharskih mojstrov in vse vmes. Samo rakcev se na primer vsak dan poje kar 25 ton, na bližnjo prašičjo farmo pa dnevno odpeljejo 30 ton zavržene hrane.
Izjemno velika je poraba električne energije in vode. V vročem poletju, ko čez dan mesto hladijo številne klimatske naprave, ponoči pa to najsvetlejše mesto na svetu razsvetljujejo brezmejne količine žarnic, se poraba elektrike povzpne na osem tisoč megavatov.
Poleg tega imajo neverjetno veliko porabo vode – v povprečju se na dan porabi kar 800 litrov na prebivalca, medtem ko na primer prebivalci San Francisca porabijo petino te količine. Ob tem ne gre pozabiti, da se Nevada že nekaj let spopada s hudo sušo. Ukrepi so zato nujni.
Varčevalnim ukrepom mestnih oblasti, ki so med drugim uvedle posebne vodne patrulje, ki zelo natančno opazujejo in merijo, kako meščani uporabljajo vodo, so se pridružili tudi hotelirji. Pitno vodo v fontanah in umetnih jezerih so nadomestili s tako imenovano sivo vodo, reciklirano iz bazenov, kadi in prh, iščejo pa vedno nove in nove načine pridobivanja vode. Eden od njih je na primer pridobivanje kondenzne vode.
Suha občina
Dežela Navajo Indijancev je popolno nasprotje bleščečega Vegasa. Prostrane ravnine in brezčasna lepota pokrajine nas puščata brez besed, glasno glasbo iz zvočnikov zamenjata zdaj šepet, zdaj hrumenje vetra, noč razsvetljujejo hladne zvezde.
Prenočimo v Kayente, majhnem kraju pred vhodom v veličastno Monument Valley. Razen nekaj hotelov, trgovin in lokalov s hitro prehrano ni v mestu kaj videti. To je, če izvzamemo žalostne obraze domačinov, vse do zadnjega z indijanskimi potezami.
V nasprotju z zvedavimi in klepetavimi Američani, ki smo jih srečevali do zdaj, ne kažejo niti najmanjše želje, da bi s turisti navezali pogovor. Namesto domače hrane Indijancev, ki so jo obljubljale spletne strani, pristanemo na burgerjih in pomfritu. In ugotovimo, da so to prehrano v celoti posvojili tudi domačini iz rezervata celo do te mere, da so v eni od restavracij s hitro prehrano postavili razstavo o svojih prednikih, ki so med drugo svetovno vojno pomagali premakniti zmago na stran zaveznikov, ko so namesto zapletenih šifer uporabljali svoj jezik.
Turobno vzdušje želimo po kleni slovenski navadi ublažiti z vrčkom piva, a zlatorumene pijače ne dobimo nikjer. »Tukaj je 'dry county', suha občina,« nam pojasnijo in dodajo, da je prvo pivo mogoče dobiti v 100 milj oddaljenem kraju. Ognjena voda ugonablja Indijance, že odkar so stopili v stik s prvim belcem in alkoholizem je še danes njihova velika težava.
Na njihovem lokalnem radiju, kjer sicer govorijo v jeziku navajo, vrtijo stare indijanske pesmi in pozive njihovih starešin, naj se udeležijo volitev, ker jim to daje možnost, da izboljšajo položaj skupnosti v družbi, redno objavljajo tudi reklamne spote, v katerih vabijo, da se pridružijo skupini anonimnih alkoholikov.
Jutro postreže s sinje modrim nebom in pogledom na skrivnostne in mogočne osamelce iz rdečega peščenjaka, ki so jih veter, sonce in dež skozi stoletja brusili in oblikovali. Vsak v njih vidi kaj drugega, nihče pa ne more spregledati lepote posebne vrste, ki jo zmore ustvariti le narava.
Besedilo: Nives Cvikl. Fotografije: Aleksander Leon Cvikl, Shutterstock
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?