Zdi se, da je kar nekoliko narobe, če na glas poveš, da ne maraš potovanj. Ljudje te pogledajo, kot da si rekel, da ne maraš mačjih mladičev ali seksa.
Potovanja so za večino ljudi namreč tisti trenutek, ko lahko pobegnejo od vsakdana in monotonosti domače okolice, zatresejo svojo avanturistično žilico in postanejo pravi rekreativni antropologi, ko s svojimi slovenskimi gojzarji lomastijo po običajih neke druge kulture.
Potovanja so inherentno nekaj, kar ne more imeti slabega predznaka. In pred leti sem tudi sam imel seznam krajev, ki jih želim obiskati. Krajev, ki so se mi zdeli veliko bolj privlačni kot moj rojstni zaselek v podalpski senci. Danes imam drugačno mnenje. Danes vem, da ne glede na to, kako me privlači neki kraj, me od obiska zelo hitro odvrne že sam koncept potovanja, ki mi predstavlja tostransko manifestacijo Dantejevega pekla. Zakaj? Razlogov je več.
Pakiranje
Poznam ljudi, ki so jim potovanja del službenih obveznosti. Ljudi, ki so vsaj dvakrat mesečno za svojo plačo prisiljeni nekaj dni ali tednov bivati nekje v tujini. To so ljudje, za katere sem bil prepričan, da so mojstri pakiranja. In potem sem ugotovil, da je za vse ljudi, ne glede na to, kolikokrat v življenju so že pakirali in kako vešči so v tiščanju nogavičastih kepic v globine čevljev, da privarčujejo prostor, pakiranje na lestvici travmatičnosti za vselej zasidrano nekje med vikendaškimi čakalnimi vrstami v nakupovalnih centrih in vrtanjem zob.
Pakiranje je unikatni trenutek, ko z glavo več ne obstajamo v vsakdanji realnosti, ker to tako ali tako zapuščamo, obenem pa še nismo na destinaciji, kamor se odpravljamo. Je tisti kos na časovni premici potovanj, ko je najbolj na udaru tudi naš odnos. Ker preden rečete, da ste mojster pakiranj, ker vedno s seboj vzamete le zobno ščetko in par svežih spodnjic, to lahko trdite le, če ste samski.
Potovanje v paru (ali z družino, prijatelji, sorodniki ...) pa že v času pakiranja zahteva kompromise. Če nekdo spakira hitro, je kot v spirali potegnjen v travmo pakiranja drugega. Kaj naj spakiram? Kakšne bodo temperature? Kaj naj oblečem za na letalo? Koliko spodnjic potrebujem? Potrebujem pulover ali samo tanko jopico? Imaš ti še kaj prostora v kovčku? Si spakiral darila? Zakaj nisi spakiral daril? Sem ti rekla, da ti spakiraj darila, ker imaš manj cunj.
In potem, ko se zdi, da je pakiranje vendarle uspešno opravljeno, se vedno nekaj pozabi doma. Polnilnik za telefon. Ščetka za zobe, ker se pakira na koncu, da gremo s svežim zadahom na počitnice. Ali pa tisto najboljše – kopalke. Kupljene na novo, seveda, prav za to potovanje.
Nenehna skrb za stvari
Je že tako, da smo boleče vezani na stvari, ki jih imamo. Pač zato, ker so naše in zato, ker bi bilo jako neprijetno še enkrat kupovati to, kar že imamo. Zato je na potovanjih vedno prisotna paranoja glede stvari, ki jih vlečemo s seboj.
In potem imamo nekaj denarja v denarnici, nekaj v levi nogavici, dokumente v notranjem žepu suknjiča, ampak ne ob denarnici, posebej torbo za fotoaparat, da je ta vedno z nami, pa dodatno torbico za vse preostale nujnosti, kot sta dezinfekcijska krema za roke in seveda mobilni telefon.
Postopek je potem običajno takšen, da na potovanju vsakih nekaj sekund potipamo eno od naštetih lokacij, da preverimo, ali je še vse tam, kjer mora biti, ali pa nam je tisti lokalni deček, ki se je nesramno zaletel v nas, v bistvu spretno odtujil pol našega premoženja.
Ker sem po naravi pretirano skrben (lahko preberete tudi 'zaskrbljen') in verjamem, da je priročno, če si vedno pripravljen na najslabši scenarij, me ta paranoja potem spremlja od trenutka, ko zapustim domačo hišo, do trenutka, ko se tjakaj vrnem. Koliko ljudi poznate, ki imajo zgodbe o tem, kako so jih oropali na potovanju? Verjetno več kot tistih, ki nimajo teh zgodb.
Zapravljanje zavoljo zapravljanja
Spomnim se, da smo s potovanj domov vedno nosili neko neuporabno kramo, ki je potem leta in leta nekje v dnevni sobi nabirala prah, dokler nismo še sami pozabili, kje točno smo jo kupili. Med sesanjem je potem ob prvem napačnem obratu odletel podstavek in dolgoletni spominek je romal svojo poslednjo pot v smeti.
Na zadnjem potovanju, ko sva z drago bila na obisku prijateljev v Istanbulu, sva se namensko odločila, da se ogneva nakupu vseh spominkov. Tako sva potem domov prišla samo z novimi usnjenimi hlačami (zanjo, ker mene druga puberteta še ni ujela), tremi pari čevljev, petimi svilenimi šali za darila, turškimi čaji in tistimi sladicami, ki se jih grizlja ob pitju, ter dvema ročno tkanima kopalnima plaščema, kot jih nosijo v turških savnah.
Pretentala sva sistem – prišla sva brez spominkov. A kljub temu pritovorila kopico nekih stvari. Na potovanjih smo programirani za zapravljanje. Kar tako, ker je to pač čas uživanja in zapravljanje denarja je očitno del teh užitkov. Sicer sem imel ob barantanju za nižje cene tistih svilenih šalov absolutno prepričanje, da sem mojster pogajanj, a na koncu sem ta kratko seveda potegnil jaz – turist. Zapravljivec, ki ga zna obrniti vsak turški krošnjar.
Iskanje sreče
So ljudje, ki so na potovanjih neizmerno srečni. Prijateljica razume svoje bivanje tu v Sloveniji le kot čakalnico na naslednje potovanje.
Na drugi strani pa smo ljudje, ki z vsakim potovanjem ugotovimo, da smo najbolj srečni doma. Kot v tisti zgodbi o kmetu, ki je prodal kmetijo v želji, da bo potoval po svetu in iskal diamante, a se na koncu domov vrne popolnoma brez denarja in izčrpan, nato pa ugotovi, da je možakar, ki je kupil njegovo kmetijo, v bližnjem potoku našel diamante.
Pa saj še dobro, da nismo vsi usekani na potovanja – si predstavljate, kakšna nočna mora bi bile šele potem vse najbolj vroče turistične destinacije?
Tekst: Darjo Hrib. Foto: Shutterstock.
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?