Kitajski zid - največji gradbeni projekt, ki v sebi nosi zgodovino

Zgodovina gradnje tega mogočnega obrambnega zidu je dolga skoraj dve tisočletji. Prve sledi zidu segajo še v 8. stoletje pr. n. št., ko je bila kitajska razdeljena na veliko malih držav. V nekem obdobju naj bi bilo držav približno 150. Seveda so se zaradi materialnih dobrin med seboj spopadale, tako je nastalo sedem močnih držav ter nekaj manjših. Da bi se države obranile medsebojnih napadov, so začele graditi obrambne zidove.

Prvi veliki kitajski cesar – Čin Ši Huangdi

Prvi, ki mu je uspelo združiti Kitajsko v veliko cesarstvo, je bil cesar Čin Ši Huangdi, ki je leta 221 pr. n. št. združil več držav. Imperator je v prvi fazi nastajanja Velikega zidu povezal krajše obrambne strukture v prvi sklenjeni sistem z opazovalnicami, da bi kitajsko ljudstvo zaščitil pred vdorom nomadskih plemen iz Mongolije in Mandžurije ter ohranil njegovo enotnost.

Nekatere zidove v notranjosti cesarstva so porušili. Zaradi notranjih razprtij je cesar Čin zapustil prestol po 15 letih vladanja, na oblast pa je prišla dinastija Han, ki je kar 400 let vladala Kitajski.

Dinastija Han

S cesarsko dinastijo Han se je začelo prvo zlato obdobje Kitajske. Za nekaj časa so celo sklenili premirje s severnimi plemeni (Huni), ki je trajalo približno 100 let. Ko so se ponovno spopadli, so Kitajci obnavljali in dograjevali obzidja na severu države. Seveda so ob zidu gradili tudi obrambne stolpe ter opazovalnice, vsakih 50 kilometrov ob zidu pa so postavili tudi trdnjavo.

Komunikacija med stolpi, ki so bile opazovalnice, je potekala s pomočjo dogovorjenih znakov, tako da so obvestila o napadu hitro prišla do mest. Podnevi so komunicirali s pomočjo zastavic različnih barv, ponoči pa so se sporazumevali s pomočjo žičnih košar z baklami, ki so jih v točno določenem ritmu premikali gor in dol. Po padcu dinastije Han je bilo naslednjih 1000 let precej nepomembnih za zid, saj so ga le obnavljali in bolj malo dograjevali.

Dinastija Ming

Gradnjo velikega obrambnega zidu pa je ponovno obudila dinastija Ming (1368–1644), ki je oblast prevzela leta 1368. Povod za novo utrjevanje kitajskega ozemlja so bili predvsem vpadi mongolskih plemen, vzrok pa je bil tudi nadzor dinastije nad trgovanjem, saj so tako lažje nadzirali trgovino med ljudmi in pobirali davke.

Za to drugo fazo gradnje Kitajskega zidu je značilno, da so ga gradili veliko bolj trdno (namesto zbite zemlje so začeli uporabljati opeko in kamenje). Samo za časa vladavine cesarja Ming Šjanzonga v 15. stoletju je bilo zgrajenih več kot 1000 utrdb, za časa Minga Muzonga, v 16. stoletju, pa je bilo zgrajenih več kot 1000 opazovalnic v samo treh letih. Oddaljenost med obrambnimi stolpi ni bila daljša, kot je dvakratni domet puščice, tako da so z lokostrelci pokrivali vsak meter zidu.

Med vojnami so lahko po zidu težko otovorjene čete napredovale razmeroma hitro, saj so se izognile visokim gorskim prelazom. Zid je bil tudi trgovska pot med posameznimi mesti v mejnih območjih. Obzidana cesta čez gore je olajšala trgovski promet, saj je bila dovolj široka, da je lahko po njej stopalo vštric najmanj pet konjev.

Kitajski zid danes

Ko je oblast prevzela dinastija Čing (1644 in 1912), se je kitajski imperij razširil prek zidu proti severu in obsegal širna mongolska in mandžurska ozemlja in tako je zid izgubil svojo (obrambno) vlogo.

Kitajski zid je danes velik turistični simbol Kitajske (približno 10 milijonov obiskovalcev letno), a kljub velikim denarnim vložkom v obnovo težko kljubuje vremenskim izzivom in številnim turistom. Iz Pekinga vsak dan vozi poseben vlak do 85 kilometrov oddaljenega Badalinga, kjer je najlepši in najbolj ohranjen del zidu. Zid je tam visok od sedem do osem metrov, širok pa od šest do sedem metrov.

Po najnovejši kitajski študiji celot­na dolžina velikega kitajskega zidu meri 21.196 kilometrov, več kot je pokazala študija leta 2009, med katero so raziskovalci njegovo dolžino ocenili na 8.850 kilometrov. Nove izmere so rezultat petletnih natančnih arheoloških raziskav, medtem ko so predhodne študije v glavnem temeljile na zgodovinskih zapisih.

Meritev so opravili tako, da so preučili 43.721 točk, na katerih so ostanki zidu. Danes je ohranjenega le 8,2 odstotka zidu, ki je od leta 1987 na Unescovem seznamu krajev svetovne kulturne dediščine, večina konstrukcije pa je v slabem stanju.

Še nekaj zanimivosti o kitajskem zidu

• Po legendi naj bi v Kitajski zid kar zazidali trupla delavcev, ki so med gradnjo umrli zaradi prenapornega dela. Zato ni čudno, da se zidu reče tudi zid žalosti in krvi. V resnici v njegovi notranjosti niso bili odkriti nobeni človeški ostanki.
• Čin Ši Huangdi, prvi kitajski cesar velike Kitajske, ni pomemben samo zaradi gradnje velikega zidu, ampak tudi zaradi centralizacije oblasti, poenotenja pravnega sistema, enotnega pisnega uradnega jezika in enotne denarne valute. Poenotenju vsega, kar se je uporabljalo v državi, pa je med drugim prineslo tudi do poenotenja dolžine osi med kolesi vozov.
• Za časa dinastije Ming je bila kitajska vojska najboljša in najmočnejša na svetu. Imeli so sistem stalne vojske, v kateri so zemljo podarili vojakom kitajskega cesarstva. Prav tako so bili v tistem času tehnološko veliko bolj razviti kot evropske vojske, saj so razvili več kompleksnih vrst orožij, med drugim tudi večfazne rakete, več vrst min in bomb – zažigalne bombe in bombe, napolnjene s strupom.

• Čudoviti biser svetovne arhitekture je plod večstoletnega dela (skoraj dvatisočletnega) milijonov rok in je skupno delo celotne kitajske civilizacije.
• Dinastija Ming je gradila tudi obrambni sistem okoli province Liaodong, okoli kmetijskega jedra kitajskega cesarstva. To naj bi zagotovilo oskrbo Kitajske s hrano tudi v primeru velike vojne, ko bi sovražne čete prodrle prek zidu.
• Kitajski zid spominja na neskončno velikega zmaja, ki se vije med gorami in se razteza v nepregledne daljave.
• Zid se razteza od Šan-Chaj-Kuana ob zalivu Bo Hai (Rumeno morje) na vzhodu, na meji med ožjo Kitajsko in Mandžurijo, do Lop Nura v jugovzhodnem delu pokrajine Sinkjang-Uighur.
• Profesor Zhang Bingjian z univerze Zhejiang na Kitajskem je povedal, da so delavci, ki so v času dinastije Ming gradili zid, uporabili mešanico apna in riževe moke namesto zmesi peska, vode in apna. Lepljiva riževa mešanica je opeke 'zvezala' v zid tako trdno, da na nekaterih predelih zidu plevel še vedno ne raste. Na jugu Kitajske dinastijo Ming še danes obtožujejo za veliko lakoto, saj so vladarji od takratnih prebivalcev zahtevali ves pridelek riža, ki so ga porabili tako za hrano delavcev kot za izdelavo malte.

Novo na Metroplay: Vidnost in varnost v prometu: "Zgoditi se mora 'aha moment', da spremenimo svoje navade"