Zelene livade, zlati macesni, modro nebo in gorska kulisa... je lahko še lepše?
Bilo je vreme za nekam visoko in bile so razmere za eno odlično jesensko turo zvenečega imena in ugleda. Mikalo naju je marsikam. Nazadnje »prestiža« nisva našla ne v višini, ne v drzni ostrini in spoštljivi strmini in tudi v imenu ne, pač pa spet na eni samotni potki na en osamljen vrh, za katerega sem, priznam, prvič slišala šele leto ali dve nazaj.
Pravzaprav sem takrat sploh prvič izvedela, da v Julijcih poleg dobro mi znanega Pršivca, ki se strmo pne nad severno obalo Bohinjskega jezera, obstaja še en vrh s tem imenom, nad dolino Krma. No, slednji ima v imenu še pridevnik »veliki«, zato, da se loči od bližnjega soseda »malega«.
Ko sem začela iskati opis poti na vrh, sem ugotovila, da prav podroben ne obstaja. Mihelič ga v svoji »bibliji« Julijske Alpe omenja zgolj mimogrede in pravi, da to »ni drugega kot nekoliko višji izrastek na prostranem jugozahodnem pobočju Rjavine«. Saj videti je res morda tako, sem pa vseeno začela dvomiti, da je Tine kdaj na tem »izrastku« stal, saj bi mu v tem primeru gotovo namenil kak stavek »slavospeva« kot je to znal le on, če ne zaradi drugega, zavoljo čudovitih razgledov, ki se z njega ponujajo. Tako nama ni preostalo drugega, kot da si sestaviva sama svoj »vodniček« delno s pomočjo zemljevida in delno iz »drobtinic«, ki sva jih pobrala malo tu in malo tam iz spletnih objav tistih redkih, ki so se podali tja gor in bili obenem tako prijazni, da so svoje vtise delili s širnim svetom.
In ker se dobro z dobrim vrača objavljam kratek zapis o tem, kako sva našla na vrh. Morda komu pride prav. Vsem, ki mi kanejo očitati, da s tem ogrožam nedotaknjenost še poslednjih skritih kotičkov triglavskega kraljestva, sporočam, da se mi zdi, da se ni bati, da bi zaradi tega skromnega opisa vrh postal ravno oblegan in da bi se na poti trlo ponavljalcev. Koliko pa je takih, ki se jim ljubi delati vzpon s tisoč dvesto metri višinske razlike samo zato, da bi stopili na en tak »kucelj«, ki je iz Kravje doline videti še manj »gora«, kot je Šmarna gora videti »gora« iz Tacna na primer … Tej primerjavi ob bok moram vseeno dodati dejstvo, da Veliki Pršivec iz Krme, nad katero se navpično naravnost navzgor dviguje s svojo jugovzhodno steno, deluje naravnost mogočno in na prvi pogled nedosegljivo. Ampak res samo na prvi pogled…
Začela sva torej v Krmi in se po označeni poti (ki vodi do planinskih koč pod Triglavom) povzpela na Malo polje (1585 m). Malo naprej od odcepa za Vodnikov dom sva skrenila desno v Travno dolino (možička na odcepu ni bilo, postavila sva ga midva na povratku), kjer sva po nekaj deset metrih »vdela« kar dobro sledljivo lovsko stezico. O možicih tudi v nadaljevanju ni bilo ne duha ne sluha. Prvi se je pojavil šele tam, kjer sva naletela na nenavadno široko pot, ki ostro desno naredi ovinek do lovske koče, možic pa usmerja naravnost navzgor. Očitno je bil postavljen z namenom, da nam prihrani ta nekajminutni “obvoz”, ali pa zato, da ne bi nepovabljeni vtikali svojega nosu tja, kjer najbrž nismo zaželjeni. V skrit lovski kotiček torej. Če ste prvič tukaj, je vredno pokukati vanj.
Od lovske koče sva nadaljevala naprej po tej dobro uhojeni poti, pod katero sva opazila ostanke nekoč verjetno pastirske koče. Splača se zapraviti par dodatnih minut in sestopiti do nje nekaj korakov, kajti »pomol« na katerem stoji, oziroma je stala, je prekrasen.
Vrnila sva se na stezo in ji brez težav sledila vse do priključka na markirano pot, ki s planine Zgornja Krma vodi proti Staničevemu domu (po njej sva se vračala, je pa to obenem tudi druga možnost vzpona). Markacij sva se držala kake četrt ure, potem pa na višini približno dvatisoč metrov, kjer označena pot zavije levo (proti severu), nadaljevala kar naprej v isti smeri oziroma rahlo desno (proti severovzhodu) v Kravjo dolino. Možicu na razcepu sva dodala še nekaj kamnov, da je zdaj bolje viden. Pohajkovanje po Kravji dolini je čudovito, le stezica se sem pa tja izgubi in jo je treba spet poiskati. Ampak smer, v katero moramo, je jasna in težav pravzaprav ni. Možici so se pojavili spet šele tam, kjer se pot še zadnjič požene strmo navzgor in so prav na gosto postavljeni kazali pot vse do vrha.
Ko sva za danes izbrala Veliki Pršivec, sva rekla, da greva v bistvu samo na »ogledno turo« za… no, saj ni važno za kam, bo že prišlo oziroma prišla na vrsto… Zdaj, ko sva nazaj, lahko rečeva, da je bila izbira čisti zadetek v polno. Priporočava vsem, ki so vam ljubi mir in samota in lovske stezice, na katerih je treba malo »ponoskati« za nadaljevanje. In če za povrh obožujete zlate macesne, potem je zdaj pravi čas za obisk…
Vir in več na: zivi-za-danes.com
Poglejte si še:
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?