Zime sicer ne mara, zato se je odločil, da se odpravi v mesto, ki je izredno izven njegove cone udobja.
Svetovni popotnik Robert Dacešin je obiskal Minsk, glavno mesto Belorusije, ki velja za najhladnejše mesto v Evropi.
Odločil se je za izziv, ki mu je najmanj pri srcu – potovanje v kraj, kjer temperature padejo tudi do minus 40 stopinj Celzija. Na svojem YouTube kanalu je priznal, da zime nikoli ni maral, in pokazal, kako je videti življenje v Minsku sredi ene najhladnejših zim.
»Odkar pomnim, ne maram zime. Rojen sem junija in velik del življenja sem preživel na teniških igriščih sredi poletja. Zima je bila zame vedno letni čas, v katerem nisem užival. Zadnja leta sem decembra praviloma odpotoval v tople kraje, samo da bi se izognil snegu, dežju, smogu in vsemu, kar prinese ta del leta,« je povedal.
A prav stvari, ki so nam najmanj všeč, nas včasih najbolj premaknejo. Z željo, da preizkusi svoje meje, se je v začetku januarja odpravil v eno najhladnejših evropskih prestolnic. Ker so meteorologi napovedali eno najhladnejših zim v zadnjih letih, s temperaturami pod minus 30 stopinj, je izbral Belorusijo in njeno glavno mesto Minsk.
Ne spreglejte:
Več kot 80 odstotkov mesta je bilo porušenega
Pred odhodom na zasnežene ulice je pokazal, kako se je moral obleči za takšne razmere. Pod majico s kratkimi rokavi je oblekel puli, čez njega debel pulover in zimsko jakno. Na nogah dvojne nogavice, spodaj toplo spodnje perilo. Kapa, rokavice – brez tega pri takšnem mrazu ne gre.
Na telefonu je pokazal, da je v Belorusiji minus 30 stopinj, v Minsku minus 22, občutek pa je bil še precej nižji. »Občutek je kot minus 32. Ne spomnim se, da bi bil kdaj na hladnejšem. To je res izhod iz cone udobja,« je dejal med hojo proti prvi lokaciji.
Minsk je glavno in največje mesto Belorusije, države med Poljsko, Litvo, Latvijo, Rusijo in Ukrajino. Z okoli dvema milijonoma prebivalcev je eno večjih mest v Evropi in dom skoraj petine celotnega prebivalstva države. Mesto je bilo prvič omenjeno leta 1067, kar pomeni, da je starejše od Moskve in številnih drugih evropskih mest. V svoji zgodovini je doživelo marsikaj, prelomno pa je bilo leto 1944.
Med drugo svetovno vojno se je znašlo med Sovjetsko zvezo in nacistično Nemčijo ter utrpelo ogromno uničenje. Več kot 80 odstotkov mesta je bilo porušenega, zgodovinsko središče je praktično izginilo. Od približno 300.000 prebivalcev jih je po vojni ostalo le še okoli 50.000.
Po vojni so sovjetske oblasti sprejele odločitev, da mesta ne bodo obnovile v prvotni podobi, kot so to storili v Varšavi, temveč ga bodo zasnovale na novo. Minsk naj bi postal zgled socialistične arhitekture in simbol moči Sovjetske zveze. K projektu so povabili najvidnejše sovjetske arhitekte, ki so pripravili nov urbanistični načrt.
Že v petdesetih letih je mesto dobilo povsem novo podobo: monumentalne stavbe, široke avenije in veliki trgi so bili zasnovani tako, da poudarjajo veličino takratne oblasti. Eden najbolj prepoznavnih primerov takšne gradnje je danes Avenija neodvisnosti.
V Minsku je sicer nekaj časa živel tudi Lee Harvey Oswald, kar mestu daje še dodatno zgodovinsko zanimivost.
»Prvič vidim tako zamrznjeno reko«
Roberta je najbolj prevzela reka Svislač, ki teče skozi mesto.
»Počutim se, kot da sem v kakšnem ruskem romanu sredi snežne zime. Takšne zime še nisem doživel. V Kijevu smo snemali pri minus 20, a ni snežilo tako kot zdaj. Zunaj zdržite komaj pet minut, potem se morate nekam umakniti, da si očistite obraz, ker vam veter nosi sneg naravnost v oči.«
Reka Svislač je zaradi hudega mraza povsem zamrznila. »Prvič vidim tako veliko reko, ki je popolnoma zaledenela. Že več dni je tako. Včasih sploh ne ločim, kje se konča kopno in začne reka. Vse je belo in zamrznjeno,« je opisal.
Za Minsk so značilni tudi številni podhodi, ki pešcem omogočajo prečkanje širokih avenij. A kljub temu je hoja po mestu v takšnih razmerah zahtevna.
»Najbolj se trudim, da mi ne spodrsne, saj je izjemno spolzko,« je dodal. Njegovo celotno izkušnjo iz najhladnejšega mesta v Evropi si lahko ogledate v spodnjem videoposnetku.
Vir: mondo.rs
