Mokrišče je del narave, ki je redno zadostno preplavljeno s površinsko ali podzemsko vodo, da lahko omogoča razširjenost rastlin in živali, ki za rast in razmnoževanje potrebuje mokro ali občasno mokro okolje.
To so območja močvirij, nizkih barij, šotišč ali vode, naravnega ali umetnega nastanka, stalna ali občasna, s stoječo ali tekočo vodo. Voda je sladka, polslana ali slana, vključno z območji obalnega morja, kjer voda ob osekah ne presega globine šest metrov. Poiskali smo najlepša mokrišča ob sredozemskem morju, kamor se lahko odpravite tudi dopustovat in doživite Mediteran nekoliko drugače.
Laguna Akyatan, Turčija
Laguna oziroma močvirnat ekosistem, ki se nahaja na jugu Turčije v bližini mesta Adana, meri 147 km2 ter je eno izmed najpomembnejših postajališč evropskih ptic, ki letijo na jug – Afriko in Azijo. Prav tako je tu dom zelene želve, saj v laguni gnezdi kar 43 % vseh na Mediteranu.
Delta Neretve, Bosna ter Hrvaška
Delta reke Neretve ob izlivu v Jadransko morje pokriva 12 tisoč hektarjev, od tega je 1620 hektarov zaščitenih, saj se tam zadržuje več kot 310 vrst ptic, od katerih jih 115 tudi gnezdi. Izvorno je imela Neretva kar 12 rokavov, vendar ima zaradi kultivacije danes 4 glavne rokave. Danes je znana kot kmetijsko področje, imenujejo pa jo hrvaška Kalifornija, največje mesto v okolišu pa je Metković. Znani so predvsem po mandarinah (letno proizvedejo 4 tisoč vagonov), vzgajajo pa tudi lubenice, melone, slive ...
Laguna Karavasta, Albanija
Največje mokrišče v Albaniji (42 km2) je del narodnega parka Divjakë Karavasta. Od Jadranskega morja je ločen z naravnim peščenim nasipom, znan pa je po številnih majhnih peščenih otokih, borovih drevesih ter dalmatinskih pelikanih, ki tu na veliko gnezdijo. Mesto Divjake, ki je v parku, je znano po številnih ribjih restavracijah.
Camarque, Provansa, Francija
Camargue je ozemlje, obdano z dvema rokavoma delte Rone, vzhodno Veliko in zahodno Malo Rono, ter morjem. Ozemlje s površino 820 km² zavzema obširno nižavje velikih slanih lagun - étangs, od morja odrezanih s peščenimi plitvinami in obdanimi z močvirskim trstjem. Mokrišče je bilo pod Unescom prepoznano kot biosferni rezervat in svetovna dediščina ter predstavlja eno najbolj divjih in zaščitenih ozemelj v celotni Evropi. Močvirje daje zavetje več kot 400 vrstam ptic, med drugim je eno redkih evropskih bivališč velikega plamenca – flaminga. Camargue so tudi poimenovali tamkajšnje govedo in vrsto konja. Glavno središče je antični Arles (odlično ohranjena rimska arena), mesto, v katerem je nekaj časa živel sloviti slikar Vincent Van Gogh in prav tu ustvaril veliko svojih slovitih sončnih pokrajinskih slik.
Ambracijski zaliv, Grčija
Zaliv v Jonskem morju je dolg približno 40 kilometrov in širok okoli 15, skupno meri okoli 500 kvadratnih metrov površine. Zaliv je plitek, njegova obala pa ima številna močvirja zaradi rek Luros in Aratkos. Voda v zalivu je toplejša in manj slana kot morje. Zaliv je tudi arheološko najdišče, saj je tu nekoč stalo več antičnih mest, prav tako pa se je na morju pred zalivom odvila slovita Bitka pri Akaciju leta 31 n. št. Nasproti sta si stali rimska Oktavija nova vojska ter združena vojska Marka Antonija in Kleopatre VII.
Valli di Comacchio, Emilija - Romanja, Italija
Laguna ob Jadranskem morju, ki je nastala zaradi rek Pad in Reno, zavzema 110 kvadratnih kilometrov površine in velja za eno največjih mokrišč v Evropi, v katerem najde zatočišče več kot 300 vrst ptic. Danes je vse območje zaščiteno in vključeno v Krajinski park Delta del Po. Področje je izredno ugodno za soline, ribogojstvo in ribolov. Gojijo se brancini, orade, ciplji, predvsem pa jegulje, ki so prava kulinarična specialiteta v tem delu Italije.
Albufera, Valencia, Španija
Laguna ali mokrišče, veliko približno 21 tisoč hektarjev, je 11 kilometrov južno od Valencie. Laguna je znana po gojenju riža, v restavracijah pa ponujajo tradicionalno paelo. V naravnem parku imajo svoj dom številne živalske vrste, največ je seveda ptičev.
Foto: Shutterstock
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?