Sintagma Adonisov kompleks ni medicinske narave. Uporabljati so jo začeli za opis različnih telesnih videzov, značilnih za fante in moške predvsem v zadnjem desetletju. Izvira iz grške mitologije, kjer je Adonis kot polmoški-polbog veljal za prototip moške lepote. Ideal Adonisovega telesa je bil za moško psiho vse čase zelo pomemben.
Prisiljeni trening za idealno telo
V Veliki Britaniji je število članov različnih fitnes studijev v zadnjih šestih letih naraslo za 49 odstotkov. Število fitnes centrov je močno naraslo tudi pri nas. V knjigi z naslovom Adonis-Complex so trije strokovnjaki predstavili trditev, da so sodobni moški, podobno kot ženske, v veliki meri nezadovoljni s svojo postavo.
V prizadevanju za idealno zunanjost pogosto prečkajo mejo razumljivega. V zadnjem času je tudi vse več moških, ki občutek lastne vrednosti definirajo izključno na osnovi svojega videza. Obsedeno vadijo po posebnih individualno prilagojenih načrtih oz. programih in zanemarjajo svoje profesionalno ter zasebno življenje.
Takšni moški trpijo za napačnimi zaznavami svojega telesa, opozarja dr. Olivardia. Postenje, dehidracija ali jemanje steroidov je v vsakem primeru škodljivo, hkrati pa so jasen opozorilni znak, da je prizadevanje po mišičavosti prestopilo mejo normalnega.
Nekdanji trener v studiu za fitnes Adam Campell, ki se je srečal z dr. Olivardijem, je razvil lastni program vadbe še v času študija na fakulteti. “Uteži sem imel že od 14. leta naprej. Takrat sem bil zelo suh in sem si želel imeti bicepse. Izgradnja mojega telesa mi je med vrstniki prinesla veliko priznanje.
Toda kot študent sem se zredil, ker sem živel v glavnem od pice in piva in tako kot marsikdo sem bil prepričan, da sem videti pač nekoliko okroglo, potihem pa me je to prizadelo in razjedalo. Kmalu za tem sem treniral po štiri ure na dan.”
Hitra hrana, nato peklenska vadba
Campbell se je zaradi prekomernega treniranja poškodoval, poleg tega pa zbolel še za motnjami hranjenja: “Nezdravo izmenično nažiranje s hamburgerji in čokolado. Zgodilo se je, da sem vase stlačil kar kilo in pol čokolade naenkrat. Pol ure zatem sem že sedel na sobnem kolesu. Zaradi prenajedanja sem imel občutke krivde in zaradi tega sem se še bolj gnal.”
Svojih težav se ni zavedal, dokler po kon čani fakulteti ni postal trener v fitnesu. Danes je 27-letni menedžer za fitnes klu-be v Londonu in vadi po pameti. Prepričan je, da so številni moški, ki jih srečuje v fitnesih, zaslepljeni z napačnimi predstavami o svojem telesu. Vse več je takšnih, ki vsak večer vadijo tri ali celo več ur. Ljudje z motnjami hranjenja imajo popačeno sliko o svoji resnični telesni teži.
Raziskave iz ZDA kažejo, da se veliko bodibilderjev telesno dojema kot šibke. Ekstremne primere tovrstnega vedenja so strokovnjaki poimenovali mišična dismorfija ali bigoreksija.
Mišice = moškost?
Dr. Olivardia potrjuje, da večina moških dejansko izenačuje mišice z moškostjo. Večina od tisoč moških, ki so sodelovali v eni od raziskav, si je želelo za idealno telo 13 kilogram več mišic, kot jih ima povprečen moški. Britanska študija, ki je zajela skoraj 600 fantov med enajstim in šestnajstim letom, je pokazala, da predstavlja prekomerno ukvarjanje z zunanjim videzom, še posebej z mišicami, v najstniških letih tudi za fante posebej velik problem.
Tretjina sodelujočih v raziskavi si namreč želi izgubiti težo, več kot polovica si želi, da bi bili bolje videti, kot da bi dobro igrali nogomet. Poleg tega bi bila četrtina od njih raje lepa kot bogata, vsak osmi bi bil za izboljšanje svoje zunanjosti pripravljen obiskati plastičnega kirurga.
Raziskave kažejo, kako pomembno vlogo ima dober zunanji videz za najstniško samozavest in pripravljenost medsebojnega sprejemanja, razlaga dr. Louise Payne, londonska psihologinja. Po njenem mnenju je družba v tem trenutku prenasičena s podobami ljudi, ki naj bi veljali za privlačne. Lepotni diktat nikoli dosegljivih idealov se na populaciji odraščajočih fantov izraža v obliki velikega pritiska.
Brezhibni videz ni dolžnost!
18-letni Peter v fitnesu vadi že skoraj tri leta. Danes dvigne 40 kilogramov z lahkoto. V šoli so se mu posmehovali na račun njegove šibkosti. Danes ga zaradi njegovih mišic upoštevajo. “Kot moški moraš biti videti močan,” pravi. “Prej sem bil neopazen, sedaj se mi drugi odmikajo s poti in tudi dekletom je všeč lepo telo.”
Značilnost moških s tovrstnimi motnjami je, da se omejujejo pri prehranjevanju. Ne jedo maščob ali na primer jedo le zelenjavo, pri čemer pride v telesu do pomanjkanja določenih pomembnih sestavin in posledično ne tvorijo več telesnih maščob. Dodatno jemanje odvajalnih sredstev, diuretikov in različnih pripravkov za gradnjo mišic, kot so na primer anaboliki ali steroidi, lahko povzroči hude zdravstvene težave – od težav s kilo, osteoporoze, prekomernega krvnega tlaka, ki pogosto vodi k srčnemu infarktu.
Prekomerna vadba pa lahko povzroči poškodbe mišic, vezi in podobno. Dr. Olivardia pravi, da je z moškimi težko neposredno spregovoriti o bistvu njihovih strahov, povezanih z videzom. Prestrašeni so, da ne bi bili označeni za mehkužce. “Naučiti se morajo opustiti primerjanje sebe z medijskimi podobami, ki nam vsiljujejo idealna telesa. Ženske so zahvaljujoč feminizmu že naredile velik korak: na glas so povedale, da ni treba, da so videti tako kot bolezensko suha manekenka na modni pisti, kajti biti zadovoljna ženska pomeni veliko več, kot imeti vitko telo s še nekaj dodatnimi atributi.”
A tudi današnji moški mora biti lep, z močnimi mišicami in z natreniranim trebuhom. – Nov fenomen so strokovnjaki poimenovali adonisov kompleks.
Adonisov kompleks
Da so moški začeli v določenih stvareh posnemati ženske, je prepričan psihoterapevt Axel Boxhorn. Široka ramena, ozki boki in debele mišice: telo sodobnemoškega se mora ponujati, kajti pivski trebuh in televizijski naslonjač sta trenutno ‘out’ in drobceni nežneži so že zdavnaj za nami.
Bleščeče revije in Holivud razširjajo ta trend, vse več moških podlega njihovim poenostavljenim sporočilom: z bicepsi in s ploskim trebuhom pride uspeh v poklicu, pri ženskah in nenazadnje pri seksu. Žal ima kult lepote tudi temne strani. Ena od njih je Adonisov kompleks, ki je značilen za vse več moških.
Posledice popolnega osredotočenja na predstavo idealnega telesa so različne: medtem ko nekateri pretrenirajo svoje mišice, drugi stradajo do onemoglosti. V nasprotju z bolezenskim hujšanjem je t. i. mišična dismorfija nov pojav. Na zunaj so zasvojenci z mišicami povsem drugačnega tipa kot tisti, ki so zasvojeni z bolezenskim hujšanjem, obe obliki pa sta primera prisilne nevroze.
Ljudje z mišično dismorfijo so večinoma bodibilderji. Sebe dojemajo kot majhne in drobne, čeprav imajo mi- šice že prekomerno razvite. Izsledki ene od evropskih raziskav so odkrili, da so bodibilderji z mišično dismorfijo pod neverjetnim pritiskom trpljenja. Neprestan trening jim določa življenje.
Ti ljudje dnevno preživijo po več ur v fitnesih in si vestno izberejo po osebnem programu natančno določeno vrsto vadbe. Takšni posamezniki se popolnoma izolirajo tudi socialno. Ne sprejemajo povabil, ker mislijo, da morajo še več trenirati. Po nekaterih ocenah naj bi bil med bodibilderji odstotek zasvojenih z mišicami.
Prevzeto po ženskah
V svetu je vedno večje število moških, odvisnih od bolezenskega hujšanja in tistih, ki trpijo zaradi motenje hranjenja. Kar deset odstotkov ljudi z motnjami hranjenja predstavljajo moški, strokovnjaki domnevajo, da jih je v resnici še več. Trend je v porastu, še posebej se veča število moških z bulimijo in anoreksijo.
Očitno so se moški le nečesa nalezli od žensk, zanimivo, da prav bolezenske težnje po doseganju popolnosti lastnega telesa. Odvisniki s hujšanjem se nenehno počutijo predebeli, tudi ko so že popolnoma ‘posušeni’. Potek in zdravljenje od odvisnosti od telesne teže (bulimije, anoreksije) se pri moških in ženskah ne razlikuje.
Vendar pa se moški, kot pravi Boxhorn, odločijo za terapijo večinoma pozneje, kot to storijo ženske. Moški z bulimijo in anoreksijo ignorirajo svojo nezadostno telesno težo dlje kot ženske. Še nedavno so motnje hranjenja veljale za tipično žensko bolezen.
Strah pred kopalkami
Vzroki za vzpon motenj hranjenja pri moških so večplastni, zanje ni le ene osnove, je prepričana nemška psihologinja Birgit Buchinger. V raziskavi o telesni samozavesti pri moških je ugotovila, da za moške njihovo telo predstavlja sredstvo tekmovanja s tekmeci, podobno kot avto, denar in status.
Kako močno sredstvo predstavlja zunanja podoba, je pokazala anketa, v kateri je veliko anketirancev priznalo svoj strah pred kopalkami. Gledano s stališča učinka je torej telo za moške zelo pomembno. Zanj si je treba prizadevati, ga trenirati, stradati in biti seksualno vzdržan, skratka potrebno ga je disciplinirati. Za disciplinirano telo pa danes velja, da odraža pravilen odnosa do življenja in je dokaz samonadzora.
Ne smemo seveda tudi spregledati dejstva, da so današnje ženske veliko bolj neodvisne in zahtevne, vloga moških v družbi pa ni več jasno definirana. Sodobno potrebo po mišičavosti zato lahko razumemo tudi kot potrebo po zunanjem razkazovanju možatosti, skozi videz torej. Nov ideal moškega telesa pravzaprav ni nov.
Mišičasto moško telo je v veljavi že od nekdaj, zagotovo mu koščene postave moških z vdrtimi ličnicami, ki so se začele pojavljati v devetdesetih, ne bodo mogle do živega. Ideal, ki je bil vedno v veljavi. Novo je le, da je za moške postal tako zelo pomemben.
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?