Bovling malo drugače

V teh mrzlih vlažnih mesecih smo se kot večina navadnih smrtnikov tudi mi spoprijeli z različnimi bolj ali manj resnimi obolenji, vsaj rahlo pa je bila tudi pretegnjena marsikatera mišica. Boleče telo zjutraj je postalo stalnica Aleševega, Gregorjevega, Bojanovega in Robertovega vsakdana. Zlasti naporno je ohranjanje discipline med prazniki, ko se mize navadno šibijo pod dobrotami. Fantje se za zdaj brez izjeme držijo predpisanih jedilnikov in treningov, tako da je pri vseh mogoče zaznati očiten napredek. Stara oblačila postajajo ali preohlapna ali preozka. Še sreča, da izziv poteka ravno v času, ko še lahko ujamemo sezonske razprodaje.

Nekatere je v tem času zaradi vsakodnevnih napornih treningov in discipliniranega prehranjevanja že doletela tudi manjša psihološka kriza, a so jo fantje s skupnimi močmi ter sodelovanjem uspešno prebrodili. Prav te krize pa se razlog, da poskušamo za izzivalce vsak mesec organizirati športni dan. Tokrat smo se pomerili v ‘kettlebell liftingu’, najstarejšem znanem načinu dvigOVAnja uteži, ki izvira iz Rusije. Več informacij lahko najdete na kettlebells.si.

Naj vas ne obremenjuje preveč, če še niste slišali za ‘kettlebell lifting’, saj tudi mi nismo. Medtem ko se Rusi kot zblazneli že nekaj desetletij ukvarjajo s to športno panogo, je za Slovence, čeprav imamo v Ljubljani že nekaj časa čisto pravi ‘kettlebells’ center, to še zmeraj čuden ‘špas’. No, morda je bil ‘kettlebell’ za nas štiri novost predvsem zato, ker sicer nismo strašni športniki. ‘Kettlebell’ je izraz za dokaj nenavadno stvarco, ki spominja na kroglo za bovling, ki ji je nekdo zvaril ročaj.

Zadeva na prvi pogled deluje lahka, a je v resnici presneto težka, poleg tega pa ravnanje z njo sploh ni mačji kašelj. Čeprav smo menda opravljali zgolj dekliško lahek trening (in tudi naše uteži so bile menda nesramno lahke), se je vsaj meni (za druge si ne upam trditi) po vseh ‘swingih’, obratih, potiskih navzgor, levo, desno, naprej in nazaj, čudnih raztezanjih in še čem zdelo, da bom izdihnil. Vsakič, ko je trener Grega rekel, da je čas za novo rundo, mi je padla kapljica potu na tla, tako da sem naredil pravo pikčasto sled. In da ne omenjam, da so nekateri drugi delali s še težjim ‘kettlebellom’ kot jaz. Uf! Tolažim se s tem, da ‘kettlebell lifting’ tako ali tako ni zame. Ker se v teh mesecih izziva krepim in je moja želja pridobiti vidno mišično maso, se bom raje držal fitnesa, ‘kettlebell’ pa raje prepuščam strokovnjakom.

Izzivalčev vsakdan

Kako poteka delovni dan sodelujočih v akciji, kdaj in kaj jedo, koliko in kdaj trenirajo ? vse to lahko preberete v nadaljevanju. Ker želijo izzivalci doseči različne cilje, se njihovi treningi in režim prehranjevanja razlikujejo.

Marsikdo misli, da moramo samo več jesti, če želimo pridobiti mišično maso. A samo večje količine hrane niso dovolj, treba je tudi vedeti, kaj in kdaj jemo. Med drugim prevladuje tudi prepričanje, da je za zmanjšanje telesne teže treba stradati, ki pa je popolnoma napačno, saj s stradanjem le zmanjšate mišično maso.

Aleš Fabjan

Bližam se vhodu v fitnes, v zraku pa vonj po pravkar pe­­če­­­nih žemljicah. Zaradi pekarne poleg vhodnih vrat spet izgubim vso motivacijo. Ko bi vsaj obstajal še kakšen vhod!

Ko končam petminutno ogrevanje na kolesu, stopim na tekalno stezo. Srečanje z meni ‘najljubšo’ fitnes napravo ob pol sedmih zjutraj je vedno moreče. Sploh če pomislim, da se bova videvala petkrat na teden še približno štiri mesece. Ko gledam na zaslon steze, se mi zdi, da se minute odštevajo, in ne prištevajo, zato ga pokrijem z brisačo in pogled usmerim na TV, kjer se na Discoveryju vrti za­­­nimiva oddaja. Gležnji mi otrdijo, zato zmanjšam hitrost. Z brisačo si obrišem poten obraz in pogledam na uro.

47 minut! Pomislim, da jih pred dobrim mesecem nisem zdržal niti 15. Takrat se zavem, zakaj se splača vstajati tako zgodaj. Ker mi je ostalo nekaj časa, se usedem na kolo. Po prhanju spijem še en napitek, ki je malce boljši od prejšnjega, saj ima okus vanilje. V želodcu mi zakruli, toda ko pomislim na ovsene kosmiče, ki jih bom moral pojesti čez kako uro, me lakota hitro mine. Ko odhajam iz slačilnice, se ozrem v fitnes in vidim, koliko ljudi začne dan s telovadbo, se nasmehnem.

Rečem si: Zmogel bom! Ko zapuščam stavbo, spet zaznam prijeten vonj iz pekarne, vendar me ne mami več tako kot prej. A želodec se spet oglasi, kot da bi me rotil, naj mu privoščim kakšen zapečen kruhek, po možnosti obložen s sirom. Spet se nasmehnem, saj se prav dobro spominjam, kako sem se včasih že navsezgodaj nažiral z nezdravimi dobrotami. Medtem ko se peljem proti službi, začutim prijetno utrujenost in zadovoljstvo, da sem naredil nekaj dobrega za svoje telo in zdravje.

Jutranji treningi pa imajo še eno dobro stran, imam dan in pol počitka, preden me v roke dobi eden od trenerjev. Eden od naše svete trojice.

Gregor Kosirnik

Nedelja, konec enega tedna in začetek novega. Služba in trening, ki ga imam takoj, ko odidem z delovnega mesta, me prisilita, da si obroke pripravim že dan prej. Jedilnik znam že na pamet ? popečem zrezke, narežem solato, pripravim tuno, skuham polnozrnate makarone . . Joj, kak­­šen užitek! To se zdaj dogaja že dva meseca in moram povedati, da sem se že povsem navadil na to. Ko je vse pripravljeno, natlačim vse skupaj v posode in spravim v hladilnik, tako da zjutraj nimam skrbi.

Ura je 6. 45 in budilka že močno ropota. Ko končno vstanem iz postelje, najprej v tridecilitrski kozarec vmešam jutranjo porcijo kemičnih substanc oziroma kreatina. Izpraznim kozarec, nato pa do grama natančno stehtam ovsene kosmiče in namerim štiri decilitre mleka, dam vse skupaj pogreti v mikrovalovno pečico in počakam nekaj minut, da se kosmiči napijejo. Medtem se oblečem in si pripravim opremo za na trening. Ko pozajtrkujem ovseno ‘malto’, si naredim še beljakovinski napitek, pojem dve ribji kapsuli in tableto dnevnih vitaminov, nato pa si umijem zobe in obraz ter napolnim vrečo s hrano, ki sem jo pripravil že prejšnji dan.

Ko prispem v službo, spravim hrano v hladilnik in začnem delati. Ob 9. 30 je čas za drugi obrok, tj. za ‘sendviče’ iz ovsenega kruha, obloženega z rezinami paradižnika, dvema konzervama tuni­­­­ne in z dodatkom sira cottage, vseskozi pa se polnim s kozarci vode. Kosilo, moj tretji obrok, sledi ob 11. 45. Moram priznati, da se kosila ne morem naveličati. Vedno znova ga pojem z velikim užitkom. Kaj je boljšega kot natančno odmerjena porcija piščančjih prsi in polnozrnatih testenin ter velike količine solate. Njam!

Med kosilom in naslednjim obrokom me čaka še porcija beljakovin s počasnim sproščanjem in nekaj malega t. i. ‘malte’. Ob 15. uri je čas za moj, khm, že peti obrok, ki je kaj drugega kot skuta. Brez nje pač ne gre. Vanjo zmešam še deciliter probiotične­­­ga jogurta in oreščke. Stvar, ki je nikoli ne pozabim, je sladilo. Ja, vem, da vsebuje pretirano število E-jev, vendar brez tega ne bi mogel pogoltniti toliko skute. Sem že omenil, da pijem kot žol­­­na? O stranskih učinkih vlaknin pa raje ne bom razpravljal . . Ob 16. 15, ko končam delo, si pripravim napitek, ki ga spijem pred treningom. Danes nas je čakala posebna stvar. Na vrsti so bile namreč mesečne meritve. Upal sem na spremembe, a z rezultati nisem bil zadovoljen. Pa tako se trudim dosledno upoštevati jedilnik in si prizadevam na treningih!

Začel sem spraševati sebe in trenerja, kaj delam naro­­be, kako je prišlo do tega, kaj narediti, na koncu pa sem se pomiril in nadaljeval, kar so mi trenerji naročili. Ponedeljek je čas za trpinčenje ram in nog. Po ogrevanju in raztezanju popri­­­­­­­mem za uteži in izvedem vnaprej določen enourni trening. Zatem napoči čas za hladno prho in za praške. To seveda niso praški za perilo, ampak za regeneracijo. Ko prispem domov, si skuham večerjo. Na vrsti so spet piš­­čančje prsi. Mmm . . Po obroku si vzamem malo časa zase in za brs­kanje po spletu, temu pa sledi priprava obrokov za naslednji dan. Tak je moj povprečni dan v zadnjih dveh mesecih. Kaj naj rečem, za zdaj sem vesel, ker so porcije obrokov še velike, a kmalu se začne t. i. definicija in s tem tudi zmanjšanje vnosa dnevnih kalorij.

Robert Roškar

Fitnes izziv je eden tistih projektov, ki ti zaznamujejo ves dan. Če sem iskren, se muke začnejo že zjutraj. Ker sem izrazito ‘nejutranji’ človek, navadno zjutraj napol mrtev premorem le toliko energije, da se privlečem iz postelje, se umijem in oblečem. Hrana je zadnja stvar, ki mi pride na misel. Toda odkar sem del projekta, moram vsako jutro zbasati vase 100 gramov kosmičev, ogromne štiri decilitre mleka, 30 gramov mešanih oreščkov (nepraženih, brez olja in soli, da ne bo pomote! ) in 30 gramov sirotkinih beljakovin, zmešanih s tremi decilitri vode.

Že ko pišem o tem, se mi zdi ogromno! Ko pojem zajtrk, sem skoraj za kilogram težji! Noro, ha? In potem jem ves dan. Samo jem in jem. Na žalost pa ne ravno stvari, ki so podobne tistim, ki sem jih jedel pred projektom. Kljub temu mi sodelavke in kolegice, ki vsak dan zobajo zeleno in korenček, ker se približuje čas, ko bodo aktualne kopalke, strašansko zavidajo. Medtem ko one stradajo, jaz jem za štiri. Hitro je postalo jasno, da ne bodo treningi tisti, ki nam bodo povzročali težave, ampak pravilen način prehrane. Trenerji so nam že na začetku rekli, da k dobri postavi trening prispeva 25, ustrezna prehrana pa 75 odstotkov.

Čeprav se zdijo ti od­­stot­­ki nerealni, je vsaj meni popolnoma jasno, kako zelo resnični so. Iti na trening se mi po vsej tej jedači včasih zdi mala malica. Je pa res, da po­­staja­­jo vedno napornejši in daljši. Hecno, z Boja­­nom, s katerim trenirava skupaj, sva sprva po treningih večkrat rekla, da bi trening lahko podaljšala, in sva skorajda razočarana odhajala domov samo napol utrujena. No, zdaj so stvari že drugačne. Jaz sem v ponedeljek po napornih trebušnjakih in ravnotežnih vajah obležal na tleh. In samo zmedeno gledal naokrog. In šele dva meseca sta za nami. Kaj šele bo?

Bojan Jeraj

V mišicah, ki sem jih ‘pumpal’ prejšnji dan, čutim bolečine, a me delovni vrvež kaj hitro potegne v svoj tir in nimam časa razmišljati o tem, kaj me boli in kaj ne. Otroci, ki jih poučujem, potrebujejo dinamičnega učitelja in niti predstavljam si ne, da bi se po prostoru premikal kot 70-letnik. Zanimivo je, da so spremembo opazili tudi moji učenci. “Učitelj, zakaj ne ješ več malice, ki jo jemo mi? ” Na trenutke je prav komično, ko se kdo izmed njih oglasi: “A danes tudi jajčka ješ? ” Ali pa: “O, koliko imaš za pojesti! ” Res je videti veliko in komaj čakam, da je ura malce čez devet, ko spet napolnim želodec, ki mi kruli in najverjet­­neje sit­­nari, ker sem ga do tedaj napolnil le s kosmiči.

Obilno je tudi kosilo. Ker je iz dneva v dan skoraj enako, si ga poskušam popestriti z zdravimi začimbami. Tako dobijo testenine in riž nove arome, ki se jih ne naveličaš. Po kosilu me premami, da bi se ? tako kot včasih ? za kako uro ulegel, a nimam časa, da bi se odpeljal domov, saj me popoldne čaka trening. Tako si v službi najdem miren kotiček za dveurni ‘počitek’. Takrat si največkrat privoščim nesladkano kavo. Včasih sem spil vsaj tri kave na dan, sladke kot med, zdaj pa mi zadostuje že ena sama, na kar sem zelo ponosen. Ker sem spoznal, da je polurni počitek po kosilu čisto dovolj, zdaj preostali čas do treninga posvečam podiplomskemu študiju ali pa učnim pripravam za naslednji dan. Vem namreč, da bom s treninga prišel utrujen in da bom tisti čas raje namenil drugim stvarem.

Treningov se vedno veselim. Pod strogim nadzorom trenerjev Blaža, Mihe in Mladena prvič pravilno izvajam vaje na fitnes napravah. Veliko mi pomeni njihovo spodbujanje pri zadnjih ponovitvah, ko bi že obupal, če bi treniral sam. Ravno zadnje, najtežje ponovitve so najpomembnejše. Ponosen sem nase, če mi trening uspe. Prišel pa je tudi trenutek, ko sem čutil, da sem od začetka akcije naredil en velik korak naprej, nato pa dva nazaj. Bolezen, ki me je ujela, mi je vzela tisti prvi težko pridobljeni kilogram. Zaradi tega sem bil kar nekaj časa slabe volje. Toliko vitaminov in mineralov jem, sem si govoril, pa kljub temu nisem dovolj odporen proti vsem virozam, ki jih otroci prinašajo v šolo.

Med vožnjo domov srkam skuto z jogurtom, grizljam polnozrnati kruh in si v glavi že sestavljam seznam živil, ki jih moram kupiti v trgovini: jajca, skuta, meso, polnozrnati kruh in testenine, zelenjava … V času večernih poročil si pripravljam obroke za naslednji dan, ki jih nato razporedim po posodicah. Ja, res je potrebno veliko discipline. A te sem bil že vajen, zato mi priprava hrane ne pomeni težav. Srečo imam, da zelo rad kuham. Tudi prijatelji so se moje torbe s hrano, ki jo vedno nosim s seboj, že navadili. Njihova spodbuda prav tako veliko šteje.

Franci Jaklič

Aleksander Štokelj

Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?