Hatha flow

Jedro astanga vinjase kot sekvence položajev je opisano v tekstu Yoga kurunta. O tem tekstu je malo znanega. Avtor teksta, Rishi Vamana, je bil morda le praktikant, morda idejni oče tega stila. Tekst je znan zaradi Krishnamacharja, ki se je učil pri Shriju Ramamohanu Brahmacharju nekje v 20. letih prejšnjega stoletja.

Yoga kurunta opiše tri serije položajev:

• joga chikitsa (joga terapija), danes poimenovana prva serija,
• nadi shodana (čiščenje kanalov), danes druga serija in
• sthira bhaga (božanska stabilnost), danes tretja serija.

Položaji so povezani z vinjaso, setom nasprotujočih se položajev, povezanih z gibom. Prva serija je variacija različnih predklonov, druga serija zaklonov. Tretja serija vsebuje težje variacije obeh prejšnjih serij in zahtevne ravnotežnostne asane. Poleg položajev Yoga kurunta opiše še dva ključna dejavnika prakse – dih ujaji in energetske zapore, bandhe. Astanga vinjasa se je po ZDA razširila v 70. letih prejšnjega stoletja, ko so se zahodnjaki učili stila pri Shriju Patthabiju Joisu.

Nekateri od njih so zadržali osnovni stil vadbe astanga, nekateri so ga po lastnih izkušnjah modificirali in nastali so različni stili vinjas, vadb flow in power. Shri Patthabi Jois je bil pri 12 letih navzoč pri uri joge, kar je v njem pustilo močan pečat. Tako se je začela njegova študijska pot s profesorjem Krishnamacharjem in dve leti je vadil pod njegovim mentorstvom. Njuna pota so se razšla in zopet sklenila nekaj let pozneje v Mysoru. Nadaljnji dve desetletji je Patthabi nadaljeval prakso pod budnim očesom Krishnamacharja. Pozneje je postal tudi profesor sanskrta in advaita vedante. Prvi zahodnjak, ki se je učil pri Patthabiju, je bil Andre van Lysebeth, avtor knjige Pranajama, v kateri je omenil Patthabijevo ime in naslov 'The astanga yoga research institute'. To je hitro pritegnilo tisoče učencev z vsega sveta in stil astanga vinjase se je razcvetel.

Krishnamachar se je začel učiti joge in sanskrta že pri petih letih. Med študijem na univerzi je slišal za Shrija Ramamohana Brahmacharja, velikega jogija iz Tibeta, in po preizkušnji, ki jo je prestal, je naslednjih sedem let izpopolnjeval svojo prakso joge. Ob razhodu mu je učitelj dejal, naj se odpove posvetnemu življenju in širi sporočilo joge po svetu. Krishnamachar se je vrnil v južno Indijo, študiral ajurvedo in poučeval jogo v Mysoru. Njegovi učenci, ki so imeli največji vpliv, da se je joga prenesla na zahod, so bili Indra Devi (Latvijka, ki jo je poučeval in je bila ena prvih žensk, ki je znanje širila naprej), BKS Iyengar, TKV Desikachar in Patthabi Jois.

Zgradba astanga vinjase

Če se omejimo zgolj na asane, je astanga vinjasa sestavljena kot sendvič. Imamo dva kosa 'kruha' in nekaj vmes. Ne glede na to, ali vadimo prvo, drugo ali tretjo serijo, je začetni del, surya namaskar A in B – serija stoječih položajev, vedno enak. Prav tako zaključni del sedečih in inverznih položajev je med obema rezinama 'kruha', je prva, druga ali tretja serija. Ves čas prakse dihamo z dihom ujaji. Dristhi je srepeč pogled, ko je naš vid ali popolnoma osredotočen (konica nosu, točka tretjega očesa, ko so oči zaprte) ali pa periferni, kjer zaznavamo celotno sliko vidnega polja, in ne posameznih predmetov. Mula bandha in udhijana bandha sta aktivirani ves čas prakse, s posebnim poudarkom na zadrževanjih asan. Prakso zaključimo s sprostitvijo, opcijsko sledita pranajama in meditacija.

Ideja hatha flowa

Stil kombinira vse tri serije. Struktura ure je enaka astanga vinjasi (začnemo s surja namaskar, nadaljujemo s stoječimi položaji, sledijo položaji 'sede ali leže', zaključimo z inverznimi položaji), zaradi raznolikosti se položaje občasno nadomesti z drugimi ali se modificirajo na individualno raven praktikanta. Vinjasa je tista, ki našo pozornost ves čas usmerja v tok diha in povezavo le tega z gibom. Tako se čutila že med prakso obračajo navznoter in z dinamičnim načinom um pripeljemo do stanja miru po 'obvoznici'. Ne ukvarjamo se s samo idejo umiritve miselnega toka. Ta se umiri zaradi pozornosti, zahtevnosti vadbe, ki um ves čas drži v sedanjosti, aktivnega diha ujaji, kjer se tisto znotraj naših meja sreča s tistim zunaj. Po končani praksi se telo sprosti v položaju trupla. Vadba se zaključi s pranajamo in meditacijo.

Kaj je cilj hatha flowa?

Ljudje imamo različne potrebe, različne poti. Nobena ni boljša od druge, prava je tista, ki posamezniku omogoča napredek. S potovanjem k izviru v svoji notranjosti se vsi lahko realiziramo in postanemo to, kar je naš namen. Aktivni ljudje današnjega časa težko zadržijo pozornost dlje časa na enem objektu, misli neprestano begajo, zahteve okolice se stopnjujejo. Fizično zahtevna vadba izprazni še tako aktiven um, ko se telo segreje, dih pospeši, aerobni proces v telesu aktivira z večjo močjo, možgani preprosto nimajo časa ukvarjati se z nepotrebnimi mislimi. In tu zgrabimo bika za roge. S telesom vplivamo na um, odvržemo breme vsakdana in se potopimo v sedanjost. Ko se zavemo trenutka, postavimo odlične temelje potovanju navznoter. Med zahtevno vadbo posredno spoznamo jame in nijame, se z dihom oklepamo trenutka, obračamo čutila v naš subtilni del. Intuitivna narava po končani praksi pranajame preglasi umsko komponento. Postanemo svoj občutek in samo to, nič več.

Obstaja torej nešteto možnih izrazov joge. Hatha flow sadhana je eden od mojih pogledov na pot k umirjenemu umu. In nenavezanost se mi zdi ključnega pomena tudi pri lastni praksi joge. Naj ta ne bo vedno enaka! Prisluhni temu, kar je v tebi. Kakšen dan bo tvoje telo morda presrečno, da mu dovoliš počitek, in bo meditacija, morda pranajama, vse, kar boš potreboval.

Ko pomagamo starki čez cesto, je to pomembnejše, kot če vsak dan stojimo na glavi ...

Praksa joge na blazini nam med raziskovanjem osmih členov ashtaga joge (kot je opisano v Patanjalijevih Joga sutrah) ponuja rast na vseh področjih našega življenja. Naj jih naštejem:

1. jama,
2. nijama,
3. asana,
4. pranajama,
5. pratjahara,
6. dharana,
7. dijana,
8. samadhi.

Kaj so jame in nijame?

Jama definira odnos praktikanta joge do okolice. Vse jame in nijame lahko prakticiramo na telesni, besedni in umski ravni. V trenutku, ko ne izvajamo nasilja nad okoljem, smo telesno v skladu z ahimso (1. jama, nenasilje). Če naše besede še vedno posegajo v zasebnost drugih, če žalimo soljudi, potem ahimse na besedni ravni ne prakticiramo. S kultivacijo samega sebe praktikanti postopoma razvijamo bolj umirjen, spoštljiv način komunikacije. Sama evolucija pa posameznika lahko pripelje do te mere, da tudi miselni procesi ne potekajo več. Tako ahimsa postane del vsakdana tistega, ki jo je 'izmojstril'.

Jame:

• ahimsa – nenasilje,
• satja – resnicoljubje,
• asteja – nepohlep,
• barhmačarja – celibat oziroma nadzor čutil in strasti,
• aparigraha – nekraja.

Nijama opisuje priporočljiv odnos jogija do sebe. Enako kot jame tudi nijame prakticiramo hkrati na treh ravneh, telesni, besedni in mentalni.

Nijame:

• šauča – čistoča,
• šantoša – zadovoljstvo,
• tapas – samonadzor, askeza,
• svadhjaja – samoštudij,
• išvara pranidhana – predanost (božanskemu).

Kratek opis preostalih šestih členov:

• Asana: na začetku so služile kot orodje, da je jogi lahko udobneje sedel.
• Pranajama: ko je miren dih, se umiri tudi um.
• Pratjahara: nadzor nad čutili. Informacije ostajajo, a niso pomembne.
• Dharana: koncentracija uma na objekt (opazovalec, opazovanec, opazovanje).
• Dijana: opazovanje spontano izgine, ostane občutek predmeta, ki je predmet sam.
• Samadhi: svet je kot na dlani.

Robert Honn, CYT (Certified Yoga Teacher) je kot učitelj registriran pri svetovni zvezi joge (Yoga Alliance, ZDA). Objavlja članke o jogi in motivaciji v različnih publikacijah.

Več v virtualnem joga studiu na www.sensa.si

Novo na Metroplay: "Prehransko okolje, v katerem danes živimo, je zelo nenaklonjeno temu, da smo zdravi"