Leživa v postelji. Čas je za spanje. Oba sva ponovno legla k počitku veliko prepozno, glede na to, kdaj naju bo sovražna budilka zjutraj že histerično vlekla iz sanj.
Moje težke veke se že udinjajo spancu, ona pa ima nekaj težav. Se premetava, nekaj sopiha, ne ve, ali bi ležala stisnjena v žlički ali raje na hrbtu, potem pa skozi trdno zaprte oči začutim tisto poznano umetno svetlobo.
IPhone. Vedel sem, kaj sledi. Glasba. Ker jo glasba pomirja. Skoči na YouTube in začne iskati, jaz pa v trdni temi že začnem z roko tipati po nočni omarici za slušalkami, da jih ji ponudim, še preden njen glasbeni izbor pokvari tiho vzdušje. Namreč, po več kot desetletju skupnega življenja glasba ostaja sporna točka najinega sobivanja. Ker ne najdem slušalk, sem nemudoma izpostavljen balkanskim melosom, ki hipno zmotijo vsako zmožnost mirnega spanca in začnem nejevoljno nergati. Ko v nezaželeni družbi Oliverja Dragojevića z nekimi napevi o dekletu, ki ima 'lijepu rupicu na bradi', le še bolj vztrajno tipam za slušalkami, se obenem z napol nasmehom na obrazu ujamem v misli, da imamo v dolgoletnih razmerjih kar nekaj takšnih trivialnih sporov, v katerih pravzaprav nihče ne more zmagati.
Glasba je pri nama zelo specifičen primer. Kot neomajen roker in velik ljubitelj vseh trših zvokov, ki so nam jih poklonila devetdeseta leta in začetki novega tisočletja, z mojo drago na področju glasbe nikakor ne najdeva skupnega jezika. Ta nestrinjanja so še najbolj izrazita v avtomobilu, kjer mi je uspelo v nekaj letih doseči kompromisno pravilo, da glasbo, ki se bo poslušala, izbira tisti, ki vozi. In vozim vedno jaz. A kljub temu se mi to pravilo zdi pravično. Njej nekoliko manj.
Kaj bo za večerjo?
Podobni trivialni spori se običajno pojavijo tudi v času večerje. Sicer nama zelo različni službeni urniki ne dovoljujejo kaj dosti skupnih večerov, tako da se običajno snideva šele v bolj poznih urah, a kadar se celo pripeti, da bi znala skupaj povečerjati, se to dogovarjanje običajno prevesi v naporno razglabljanje o tem, kaj bi za večerjo jedla.
Jaz si nekje sredi dneva že zamislim kakšnega lepo pečenega piščanca in pečen krompirček, mogoče celo sladoled Ben&Jerry's Cookie Dough za desert (ker vem, da ga ona ne je in je zato samo zame), ko pa se slišiva, da uskladiva ure, njej piščanec ne diši, ne ve pa, kaj bi predlagala za alternativo.
In potem se naslednjih nekaj ur preko sporočil in kratkih klicev poskušava sporazumeti o enem ubogem obroku, vedno tako, da drug drugemu naštevava desetine možnosti in na koncu potem žalostno nabijava vilice v veliko skledo solate in se krvoločno boriva za zadnji kos trdno kuhanega jajca.
Klimatizirana situacija
Novo bojno polje se za naju odpira tudi s prihajajočimi vročimi poletnimi dnevi, ker njej postane vroče šele nekje pri okoli 34 stopinjah Celzija, jaz pa doživim vročinsko kap že kakšnih 6 stopinj prej. Kar pomeni, da imava zelo različne poglede na to, kdaj je doma smiselno vklopiti klimo. Po njeno nikoli. Po moje pa bi žgala na polno zmrzal vse od aprila naprej.
Kompromis loviva med odsotnostjo enega in drugega – ko sem samo jaz v stanovanju, mrzlično hladim prostore, da klima počiva, ko ona s svojimi vedno hladnimi nogami leže na kavč.
Seveda se nestrinjanja s tem ne končajo pri klimi – jaz imam namreč ob računalniku še ventilator, ki ga ob resnično vročih dneh prestavim v spalnico, da si simuliram občutek vetra, ker če se spomnite res hudih poletnih dni, so še noči bile kot, da smo ujeti v zaprto pečico brez ventilacije. A njo potem moti zvok ventilatorja. Takrat ji predlagam, naj za pomoč prosi Oliverja Dragojevića.
Primanjkljaj s težo
Čisto svojo izkušnjo v razmerju doživiva vsakič, ko nama nečesa zmanjka. Ko na primer ni pri hiši nobenega sadja in mi nenadoma prija sočna nektarina. In seveda ni v dosegu ničesar podobnega sadju. Kar pomeni, da moram za to tragično stanje nekoga okriviti. Tako se začne pogovor o tem, da vedno mečeva sadje stran, potem, ko si ga zaželim, ga pa ni, ker si ga niti ne upam več kupovati.
Njej največkrat prekipi, ko se ji nenadoma napovejo kakšni obiski, potem pa odpre hladilnik in ugotovi, da imava notri samo še luč. Ker sva malo doma, tudi nimava resnejših zalog hrane, to pa v primeru obiskov običajno pomeni, da jim lahko ponudiva zgolj kozarec vode in kakšen prepečenec, pakiran v nekem drugem letnem času. Takrat sem kriv jaz. Ker hrane izrecno ne kupujem na zalogo.
Še bolj tragično je, če česa zmanjka v kopalnici – najbolj krvav boj pa se pripeti vsakič, ko nekdo od naju sede na straniščno školjko in pred seboj zagleda prazen kolut straniščnega papirja. Mislim, da je morilska jeza, ki človeka popade ob pogledu na ta hudirjev kolut, univerzalna ljudem po vsem svetu. Takrat se že naslednji trenutek spremeni v pravo epizodo Na kraju zločina: Kopalnica, kjer morava nujno ugotoviti, kateri od naju je bil tak neotesanec, da za seboj pusti prazen kolut WC-papirja. To je vsekakor največji zločin, ki si ga lahko privoščiš v dolgoletnem razmerju in nikoli se ne razčisti brez boja in določitve krivca. Nikoli.
Od prijateljev
In na koncu se potem zaplete še pri križanju najinih socialnih krogov. Z moje strani je malo težav, ker kot introvertiran samotar vestno skrbim, da se mojih pet prijateljev zgodi na ustrezno kontroliranih lokacijah.
Pri njej je nekoliko drugače, prijatelji so bolj pretočno sredstvo, vedno nekje v bližini, vedno pripravljeni, da se zgodijo v obliki kakšnega obiska.
Ker nismo vsi ljudje za vse, sva drug pri drugem kmalu ugotovila, da jaz ne bom nikoli užival v družbi nekaterih njenih klepetulj, zato se takrat preprosto zatečem v spalnico s svojim zvestim iPadom in temu rečeva smiselni kompromis. Podobno kot takrat, ko ona ne želi, da se na njenih dogodkih pojavlja tisti moj kolega, ki žlico drži kot jamski človek in misli, da ga nihče ne vidi, ko zavija z očmi. In jaz to popolnoma razumem.
Tako pač je, ko ljudje živijo z ljudmi. Nestrinjanja se zgodijo. Če večjih težav ni, se pač zaposlimo z manjšimi. Pomembno je le, da na vse to gledamo sproščeno, z nasmehom in imamo vedno pripravljen zdravorazumski kompromis. Ali pa vsaj zelo tehten razlog – podkrepljen z medicinskimi dokazi – zakaj moramo imeti prižgano klimo, kadar je zunaj več kot 30 stopinj.
Tekst Darjo Hrib, v reviji Lisa. Foto Profimedia.
Preberite še: 4 sramotne situacije, ki jih morata prestati kot par
Že imate novo Liso?
V novi številki najdete še več odličnih člankov!
Med drugim boste brali:
- Intervju s Petrom Polesom: Življenje še vedno živim in dojemam prek humorja, je pa lepo delati tudi nekaj globokega
- Kako so ljubezenski ideali iz filmov videti v realnosti?
- Kaj o vas pove profilna fotografija
- 7 smrtnih grehov pri prehranjevanju
- Zakaj je koencim Q10 nujen za življenje
- O alergijah, uhanih in fantastični rešitvi
- Vitki s citrusno dieto
- Nasveti strokovnjakinje za partnerske odnose: Partnerske laži
- Katere so najboljše rastline za domači skaljnjak
- 6 strani kopalk
- Kako premagati strahove
Reviji pa je tokrat priložena še posebna priloga Sodobna mama.
Sledite Lisi tudi na Facebooku.
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?