Med odraščanjem mladostnike, ki se podajajo na trg samskih v upanju, da ne bodo do konca življenja preživeli osamljeni in zaničevani, učimo predvsem to, kako se izogniti neželeni nosečnosti pred končano maturo ...
Pa tudi o tem, kako poskrbeti, da se jim na mednožju ne zaredi neželena civilizacija prenosljivih ogabnosti, ki lahko trajnostno vplivajo na nadaljnjo zmožnost uspešnega razmnoževanja.Kar je sicer vse super in smiselno, le da bi bilo mogoče prav, da bi mladostnike ob vsem tem učili še tistega koraka prej – torej, kako sploh spoznati osebo, pri kateri bodo potem vsi ti praktični nasveti morda prišli prav.
Govorim seveda o vseh postopkih, ki vodijo do točke, ko lahko začnete razmerje. Kako pristopiti, kako se predstaviti, kam sploh ciljati. Nihče moških torej ne nauči tistega najbolj osnovnega koraka pri ustvarjanju razmerja: kako nekoga spoznati. Zato moški na tej najbolj začetni točki, ko se v bistvu še nič ne dogaja, je pa ključna za uspešno nadaljevanje stikov, počnejo kup napak. Da so to napake, se običajno z leti izkušenj razjasni, so pa tudi tisti, ki pri teh napakah vztrajajo misleč, da ni težava v njih, ampak nekje na drugi strani.
Sledijo sistemu za 'pecanje'
Moška kronična nesposobnost smiselne interakcije z ženskami je očitno tako univerzalna, da se je razvila bogata industrija, ki preko DVD-jev, knjig, forumov in celo učnih kampov ponuja moškim lekcije o tem, kako pristopati k ženskam. Vse te lekcije imajo eno skupno točko – temeljijo na predpostavki, da obstaja sistem, s katerim lahko moški prepriča vsako žensko. Kar je, kakopak, čisti idiotizem.
Ideja, da lahko spoznavanje žensk oklestimo na sistem, ki ga sestavlja nekaj vnaprej definiranih postopkov, se že v osnovi sliši kot priročnik za psihološko manipulacijo. Sploh ko vidimo, da nekateri od teh sistemov med svoje korake do uspeha vključujejo tudi trike lahkotne hipnoze in, seveda, laganja, ker se očitno nekomu tam zunaj zdita hipnotiziranje in laganje odlična temelja za dolgoročno razmerje. Sistemi so torej oslarija, predvsem zato, ker v samem bistvu niso namenjeni iskanju trajnega odnosa, temveč zgolj seksa, običajno pridobljenega na neiskrenosti.
Obstaja torej več zelo jasnih razlogov, zakaj ti sistemi niso smiselni, če želite začeti neko trdno in funkcionalno razmerje. Če se na začetku spoznavanja predstavljate kot nekaj, kar niste, tega na dolgi rok ne boste mogli ohranjati in ona bo prej ali slej odkrila, kdo v resnici ste. Po drugi strani pa sistemi ne delujejo zato, ker je vsaka ženska drugačna in ne le vagina, na katero je včasih po nesreči pritrjena osebnost. Zaradi osebnostnih karakteristik smo unikatni, med seboj različni, celo nepredvidljivi in se zato v isti situaciji odzovemo vsak po svoje. Sistem pa po definiciji potrebuje konstante, da lahko deluje.
Sistemi za spoznavanje žensk so zato velika napaka, saj celotno spoznavanje spremenijo v igro, v kateri je ženska mišljena kot poslednji izziv, ki ga je treba premagati. To pa nikakor ne more voditi do poznanstva, iz katerega se lahko razvije kaj več kot le enonočna avantura.
Dovolijo, da pretekle zavrnitve določajo nadaljnji pristop
Ko človeka doleti zavrnitev v službi, ker je recimo slabo izdelal hišico iz storžev (saj obstaja takšna služba, kajne?) ali pa zavrnitev v rekreativnem hobiju, ker ne zna streljati na glinaste golobe, je to zavrnitev neke njegove sposobnosti ali pa nekega njegovega prepričanja. Ko v procesu spoznavanja ženska zavrne moškega, pa s tem zavrne njega. V celoti. In to v najbolj ranljivem trenutku, ko on pristopi z najboljšo možno prezentacijo samega sebe in ta ne požanje želenega odobravanja.
Zato seveda ni čudno, da se številni moški ob vsaki zavrnitvi malce bolj zaprejo, postanejo še nekoliko bolj rezervirani, in če imajo zavrnitev več kot pozitivnih odgovorov, lahko ta zadržanost in previdnost prerasteta v pretirano plašnost. Ne tisto plašnost, ki se nekaterim ženskam zdi kot ljubka sramežljivost, ampak v precej bolj dramatično plašnost, ki se zdi čudaška in odbijajoča. Bolj moški dovoli, da njegove stike z ženskami v ozadju nadzoruje strah pred zavrnitvijo, bolj bo to načenjalo njegovo samozavest. In vsi vemo, kako visoko na lestvico privlačnih karakteristik ženske uvrščajo prav samozavest. To seveda ne pomeni, da je pretirana samozavest kadarkoli privlačna ali pa, da moramo vse zavrnitve odmisliti kot napako v matrici, ne da bi se iz tega karkoli naučili. Pomeni le, da moramo najti tisto pravo ravnotežje med zdravo plašnostjo in samozavestjo, da se pri snidenju z novo žensko ne spremenimo v jecljajočega, potnega mehkužca že ob prvem pozdravu.
Napačno predvidevajo, kaj ženske hočejo
Ženske hočejo visokega, bogatega moškega z izklesanimi trebušnimi mišicami in podrobnim poznavanjem električnega vezja v tradicionalni družinski hiši, kajne? Če bi to bilo res, industrija kondomov ne bi bila vredna več milijard, ker bi seksal zelo majhen odstotek ljudi. To, da se ženske limajo samo na denar in mišice, je zmota, s katero živi kopica moških, preprosto zato, ker moški sodimo ženske po svoji zelo površinski logiki. Ko vidimo seksi dekle z grdim, debelim tipom, seveda najprej pomislimo, da je z njim zaradi denarja. Niti na kraj pameti nam ne pride, da jo je on morda prepričal z vsemi drugimi vrlinami, ki jih ženske dejansko iščejo pri moških: samozavest, karizma, smisel za humor, prijaznost, spoštovanje, zanesljivost, iskrenost. Zaradi teh napačnih predvidevanj veliko moških pozabi, da ženske ne obravnavajo moških tako, kot moški obravnavamo ženske. Pozabijo, da je nekje zunaj kup moških, ki so videti enako kot oni, imajo enak prihodek in ravno tako le eno poenoteno trebušno mišico, pa še vedno seksajo. Ženske namreč ravno tako sprejemajo kompromise in ne pričakujejo le ideala iz reklam Calvina Kleina, ker bi sicer vsi bogati moški s popolnimi telesi še davno izumrli zaradi preutrujenosti od vsega seksa. Zato ženske največkrat niti ne iščejo tega, kar moški mislimo, da je ideal moškega, ampak po vsem že videnem in slišanem čakajo, da jih nekdo končno preseneti z nečim unikatnim. Recimo z iskrenostjo in spoštovanjem.
Obupajo
In potem se morda nekoč zgodi tudi to. Po vseh zavrnitvah, po vseh razočaranjih se moški odloči, da ima vsega dovolj. Potegne črto čez celotno žensko prebivalstvo in se zakolne, da njemu sreča v dvoje pač ni naklonjena. Včasih se tu in tam še odvleče v kakšen nočni klub ali lokal, kjer nejevoljno sedi ob šanku, otožno pije pivo iz pločevinke in z vsako pretečeno uro, ko se mu ne predstavi kakšno dekle, tone globlje v svoj obup. Napaka v tem načinu delovanja je v sami izbiri lokacije. Svoj obup nad ženskami verjetno vsi moški želijo utapljati tam, kjer se pije, pleše in s kričanjem poskuša preglasiti predvajano glasbo. To pa so inherentno družabni prostori, kamor vsi ljudje pridejo zato, da bi morebiti spoznali kakšno zanimivo novo osebo. Razlika med obupancem, ki na šanku svojo zavest utaplja v osmem pivu, in aktivnim moškim, ki je tisti večer pristopil že do četrtega dekleta, je predvsem v tem, da bo ona med potencialnimi novimi poznanstvi raje izbrala tista, ki so se ji ponudila, namesto nesrečneža v kotu, ki se v tišini sklanja nad vrček piva. Včasih traja, da najdemo nekoga. Da spoznamo osebo, s katero nam klikne. In tudi, ko se zgodi, se lahko pozneje izkaže, da ta oseba vseeno ni bila prava. Takrat je mogoče prav, da misli preusmerimo v neko zabavno dejavnost in resetiramo svoj proces iskanja. Dokler imamo misli na pravem mestu in ne zapademo v spiralo obupa, je lahko novo razmerje že za naslednjim vogalom.
Foto: Shutterstock
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?