Uspeh ljubezenskega razmerja je odvisen od obeh partnerjev. Pogosto ni vzajemen in lahko se nam zgodi, da v njem zbledimo, se izgubimo in zaman razdajamo.
Morda niste v razmerju, ki bi vas lahko osrečilo, če ...
1. To sploh niste vi
Vaš značaj in lastnosti, ki vas delajo posebne, postopoma izginjajo. To se ne zgodi takoj, a če se nekega dne v ogledalu sploh ne prepoznate, je čas, da se ustavite in razmislite. Kako bo čez leto, dve, deset let?
Če ste v razmerju z nekom, ki trdi, da vas ljubi, a je njegova 'ljubezen' pravzaprav nadzor, to zagotovo ni dober znak.
Pogosto v svoje življenje privlačimo ljudi, ki so tako ali drugače komplementarni. Ste se že v preteklosti odločali za razmerja, v katerih ste postopoma zbledeli? Namesto da bi partnerstvo razumeli kot preplet za oba osrečujočih odločitev, kompromisov in sočasne rasti, je namreč eden od najpogostejših vzorcev ta, da ljubezen zamenjujemo s pretiranim žrtvovanjem.
Če tudi vi ljubezen enačite s požrtvovalnostjo in odrekanjem v korist drugega, boste morda vzrok za to prepričanje našli v izkušnji iz primarne družine. V načinu, kako so vas vzgajali in kako ste ljubezen doživljali kot otrok. Osredotočite se nase in postavite zdrave meje. Sicer boste v takšnem odnosu vse globlje in globlje tonili.
2. Ves čas želite dokazati svojo vrednost
Kot da ni dovolj že vsepovsod prevladujoča miselnost, da naj bi svojo vrednost ves čas dokazovali ... - če to počnete tudi v partnerskem odnosu, kjer naj bi se človek počutil najbolj sprejetega in varnega, je nekaj hudo narobe.
Eno je iskanje potrditve in odobravanja drugih, kar do določene mere počnemo vsi. Čisto nekaj drugega pa je nenehno dokazovanje lastne vrednosti, ki naj bi bila samoumevna. Dovolj ste natanko takšni, kot ste.
Kako torej prepoznati situacije, ki vas 'silijo' k dokazovanju? Po tem, da:
- partner ne podpira vaših sanj (življenjskih ciljev),
- se zelo redko pogovarjata o vas (le o njem/sploh ne),
- vas partner posluša, a vas ne sliši,
- ignorira vaše ideje in predloge,
- se v odnosu počutite nevidni.
Da bi se dobro počutili v svoji koži, ni naloga vašega partnerja, to naj izhaja iz vas samih, partner pa vas lahko ob tem le podpre. Kot tudi njegovo dobro počutje ne more biti izključno vaše delo, najprej njegovo, vi ga lahko ob tem le podprete. Toda v odnosu naj se ne bi počutili nevidni, prej vsemogočni! Če se vam zdi, da izginjate, da niste uslišani, je skrajni čas, da se pogovorita.
3. Zdi se vam, da odnos le opazujete in niste del njega
Mnogi ljudje dopustijo, da se jim življenje preprosto zgodi. Če gre za zavestno odločitev, v tem najbrž uživajo. Pogosto pa človek spregleda, da ne živi aktivno, po svojih najboljših močeh, ampak se je prepustil dogajanju in pri tem pozabil na svojo vlogo.
Podobno se dogaja tudi v partnerskem odnosu: poznamo ga, a v njem ne sodelujemo več. Zavedamo se, da nismo samski, poznamo vse pomembne datume, vnaprej vemo, kakšen bo večerni pogrinjek in kakšen bo seks. Mnogo informacij, ki ne pomenijo, da v odnosu sodelujemo. Strast izgine in nadomesti jo rutina. Če enega od partnerjev ta rutina posrka, to ni najboljši znak.
4. Razšli ste se sami s seboj
Ne spomnite se več svojega odnosa do sebe, svojih potreb in načel. Ker ste se nekje na poti predali. Vdali. Mogoče se tega sploh ne zavedate. Mogoče vas je na to spomnil dober prijatelj. Mogoče ste se prepričali, da takšni pač so odnosi. Mogoče si prigovarjate, da resnična ljubezen pomeni le začutiti željo po dolgem skupnem življenju in postati boljši človek.
Da je ta višji cilj dovolj in bo vse rešil. Mogoče ste s tem v mislih dopustili, da ste danes drugačni. Iz kateregakoli razloga že – vprašajte se: zakaj bi to, da ste pozabili nase, sploh lahko bilo dobro?
Preberite še:
Novo na Metroplay: "Prehransko okolje, v katerem danes živimo, je zelo nenaklonjeno temu, da smo zdravi"