Tako kot imate dobre in slabe dneve v službi ali v splošnem počutju, tako boste vedno imeli tudi slabe in dobre dneve v še tako čudovitem ljubezenskem odnosu. In slabi dnevi pomenijo ...
Neizmerno radi se obremenjujemo s tem, kaj je v razmerju normalno in kaj ne. Definicijo normalnega običajno iščemo ob pogledovanju na razmerja okoli sebe, jih primerjamo, analiziramo in merimo v primerjavi z našim, ne vedoč, da nam celotna slika tujih razmerij nikoli ne bo popolnoma razkrita.
Razmerja so vendarle kompleksna in zapletena. Nimajo priročnika, po katerem bi lahko zagotovili, da bo naslednji odnos, v katerega bomo vstopili, tudi uspešen, kot tudi ni priročnika, ki bi opredeljeval, kaj je v razmerju prav in kar narobe.
Različni terapevti so zato izpostavili popolnoma običajne prakse v celo najbolj zdravih razmerjih, ki so popolnoma normalne, če ne skorajda nujne, a vse prevečkrat povzročijo slabo voljo in skrbi, ko jih poenostavljamo in povezujemo z indikacijami, da je v našem romantičnem prepletu nekaj hudo narobe. Pa v resnici ni.
Uživanje v različnih hobijih.
Kar je skorajda pravilo, zato pa tudi popolnoma normalno stanje. Morda on uživa v igranju video iger, ona pa svoje možgane spočije ob gledanju bizarnih resničnostnih šovov. Morda on uživa v gledanju športnih tekem, ona pa svojo dušo nahrani z nakupovanji. Ali še bolje, ona gleda športne tekme in on radostno nakupuje.
Kakorkoli je že obrnjena ta zgodba, zdravo razmerje ne zahteva, da oba partnerja veselijo iste stvari. Skupni hobiji niso pomembni, pomembne so skupne vrednote, skupna življenjska načela.
Naj on igra svoje video igre in naj ona v miru kupi tiste dragocene louboutinke na spletu, saj je pomembno, da znata oba uživati v tistem, kar ju veseli, brez razžirajočega občutka krivde.
Zahteva po času, ko mora partner biti sam.
Ker biti sam ni grožnja in ni žalitev. So ljudje, ki preprosto uživajo sami s seboj. To so tisti ljudje, ki nimajo nobenih težav peljati samih sebe na zmenek. V nekoliko prenesenem pomenu. Pri tem se misli seveda na raznolike opravke, ki jih nekateri ljudje najraje opravljajo sami – ne zato, ker se želijo umakniti od partnerja, kot tudi ne zato, ker bi imeli kakšne pretresljive pomisleke ali skrivnosti.
Zgolj potrebujejo čas samo zase. Ko peljejo psa na sprehod, sami, in lahko spočijejo svoje misli. Ko perejo avtomobil na dvorišču, sami, in lahko v miru premlevajo različne ideje. Ko se odpravijo na fitnes, sami, in se ponovno počutijo kot samostojna, celostna oseba.
V tem je varnost, ki jo številni ljudje nujno potrebujejo. Trenutki zavedanja, da so še vedno individuumi, edinstveni, celostni – in zato včasih potrebujejo čas za vdih in nadaljnjo rast.
Selektivno posredovanje informacij.
Ker so včasih malenkosti, za katere ni nujno, da so izgovorjene. Stopnja diskretnosti v paru je prioriteta, ki si jo v odnosu zastavimo popolnoma subjektivno. Laganje bo sicer vedno vodilo v poraz, a to še ne pomeni, da je potrebno partnerja bombardirati z vsemi podatki, ki so del vašega življenja.
Pri na videz nepomembnih informacijah je zato morebiti pomembno le eno pravilo – če partner neposredno vpraša po določeni informaciji, je prav, da ste iskreni.
Ker če vpraša, potem mu je odgovor pomemben. In takrat je tudi pomembno, da komunikacije ne nadaljujete z lažjo.
Spremembe v čustvih.
Ker, kot pravijo bolj pametni od nas, je ljubezen živa stvar. In se zato vedno spreminja, preoblikuje, raste in odziva na vse, kar se dogaja v odnosu. Tako, kot imate dobre in slabe dneve v službi ali v splošnem počutju, tako boste vedno imeli tudi slabe in dobre dneve v še tako čudovitem ljubezenskem odnosu. In slabi dnevi nikakor ne pomenijo česarkoli drastičnega. So normalni, del valovanja v odnosih, ki so sami po sebi dinamičen pojav.
Ko se ti slabi dnevi zgodijo, se je treba le osredotočiti na pozitivno, na tisto najlepše, na tisto, kar vam je prepričljivo, da se prebijete do naslednjega dne. Do dne, ko je spet vse v najlepšem redu.
Neprestane prilagoditve.
Te so le posledica tega, kar smo omenili že prej – da je ljubezen živa stvar in odnos dinamičen pojav. Ljudje namreč nikoli ne mirujemo, niti s svojimi mislimi niti s svojimi čustvi. Ne glede na to, na kateri stopnji odnosa ste, bodo vedno prišli trenutki, ki bodo zahtevali dodatne prilagoditve. Lahko je to dolgotrajna in mučna selitev, lahko nekdo v paru prične z dieto in želi, da se partner vsaj nekoliko prilagodi, morda v njeno ali njegovo življenje vstopi nova oseba, ki razdraži dosedanji status quo.
Vsaka novost, vsaka odločitev, vsak test skupnih vrednot in prepričanj bo sprožil dinamične spremembe, ki bodo zahtevale odziv. Reakcijo. Včasih bo ta reakcija za trenutek razburkala morebiti že dolgotrajno srečo v dvoje, a to še ne pomeni, da je rezultat neizbežno katastrofalen. Običajno je prav nasprotno, saj so nas že naše none učile, da kar ne ubije, le krepi.
Umikanje in soočanje s strahovi.
Osebi v odnosu sta drug drugemu izpostavljeni v popolni ranljivosti, ker se spoznavata v najbolj delikatne, najbolj osebne nivoje svojih življenj. Zato je popolnoma normalno, če kdaj vse skupaj postane nekoliko utesnjujoče in eden od partnerjev – običajno je to moški, ker moški odnos konceptualizirajo na nekoliko drugačen način kot ženske – naredi korak nazaj, čeprav je pri sebi odločen, da si vendarle želi narediti korak naprej.
Takšni premori v napredku razvoja odnosa niso nič neobičajnega in zato ne razkrivajo kakšne globlje nevarnosti. So skorajda nujni vzvodi, s katerimi si zbistrimo misli, da lahko potem bolj odločno zakorakamo v prihodnost, ki si jo želimo.
Tekst: Darjo Hrib