Moje osrednje poslanstvo svetovalnega dela je pomagati parom, ki se zataknejo v svoji zvezi, zakonu, partnerskem odnosu. Ne morejo ne naprej ne nazaj, ne levo ne desno.
Ujeta sta v zanke zamer in očitkov, zelo pogosto tudi prastarih nerazčiščenih problematik. Nista si upala, znala ali sploh vedela, da imata probleme, nista si upala pogledati v oči, se usesti za mizo in se meniti toliko časa, da bi prišla do zaključka. Zelo pogosto poslušam partnerja, ki mi povesta, da nista imela pojma, da sta vsak pri sebi pestovala zamere do drugega. Med svetovalnim procesom luščimo vzroke za njuno jezo, bes, žalost in včasih tudi obupanost, ko eden od njiju dvigne roke od zveze in reče: "Ne grem se več".
Pa veste, kaj je pri vsem tem najbolj zanimivo, a tudi boleče?
To, da oba trdita in vem, da to res tudi čutita: da se imata še vedno rada, a so zamere in nakopičeni in nerešeni problemi zasuli in pokopali njuno zdravo, ljubeče jedro.
Kot vedno rada poudarim, se nejasnosti, drugačnost mnenj in pogledov v partnerski zvezi pojasnjujejo skozi komunikacijo, torej soočenje obeh z namenom, da drug drugemu pojasnita lastna stališča in da s skupnim jezikom razumevanja in zasledovanja skupnega cilja dosežeta kompromisne rešitve, ki bi ju na daljši rok lahko peljale do 'zmagaj-zmagam' situacije, torej do krepitve zveze na daljši rok.
Imam prijateljico, ki mi je lepo razložila, da je prosila moža, da se usedeta, nato pa mu je 18 ur, s presledki, seveda, razlagala, zakaj jo moti in boli, da je on preveč okupiran z delom in da tistih deset minutk, ko pride domov in izmučen pade v posteljo, zanjo ni dovolj. Da se boji, da bo pomanjkanje časa, ki ga skupaj preživita, krivo za to, da se bosta v odnosu izgubila, se odtujila in povzročila razpad ljubezni. In ker si tega ne želita in se ljubita, sta oblikovala kompromis, da bo delal na trenutnem projektu še do konca januarja, nato pa trikrat na teden na polno, preostala dneva pa bo doma oziroma delno delal. Oba sta se zavedala, da brez resne medsebojne obveze in spoštovanja dogovorjenih sprememb ne bo njune skupne prihodnosti. Ker si jo oba želita!
Številni mislite, da se lahko spremembe zgodijo same od sebe, da je dovolj, da mimogrede omenite, kaj vas moti, in ste že prepričani, da je partner to razumel, sprejel in se bo od danes naprej obnašal tako, kot ste si vi zamislili. Ne, žal ste v veliki zmoti.
Treba je dobro poslušati, ko se že srečate na skupnem sestanku, in dokler vama ni vse čisto kristalno jasno, kaj misli in čuti ena stran, kaj druga ter kje vmes je vajina srednja možna pot, ne odnehajte in ne mislite, da je zmagala vaša namera. Ker partnerstvo vedno sestavljata dve osebi. In vidva sta ti dve osebi.
Brez trdega dela na odnosu ne bo uspeha
Vem, vsi smo že razvajeni in se nam zdi, da imamo vedno prav, pogosto nehote in nevede preslišimo svojega dragega, ker nam je itak samoumevno, da nekaj godrnja. Izklopimo ga.
Zdi se nam, da je normalno, da obvelja naša. Trdoglavo in neupogljivo trmarimo na stališčih, nekega dne pa debelo pogledamo, ko nam dragi pove, da odhaja. Da so se mu nakopičile zamere, besen je, ker ni bil slišan, četudi nas je stokrat prosil za objem in poljub, smo reagirale živčno in odklonilno.
In po šoku njegovega napovedanega odhoda in razdora obljube, da bosta skupaj premagovala vse ovire, v dobrem in slabem želimo za nazaj vse popraviti. Naenkrat ga slišimo, se mu posvečamo, najdemo čas za to, da ga prosimo, da naj za božjo voljo premisli, naj da ljubezni še eno možnost, da se bo popravila. A poti nazaj pri njem ni. Zamere so premočne, on odide iz te zveze.
Se je kaj podobnega zgodilo tudi vam, drage moje?
Napisala: Melita Kuhar, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok, foto: Shutterstock
Če bi se radi naročili na individualno svetovanje ali kaj povprašali, pogumno pišite na info@svetovalnica.si ali pokličite na tel.št. 031 666 168. Več o zgoraj napisanem si lahko preberete tudi na socialnem omrežju www.facebook.com/Svetovalnica.