Biti vodja v pravem pomenu besede ni služba, ampak način življenja

Kljub ponujeni funkciji svetovalca v Lisci se je odločil, da bo sledil srcu in kandidiral za župana Vipave.

Ste moški pri vodenju drugačni od žensk?

Goran Kodelja: Nikoli nisem razmišljal, da bi moški bili drugačni vodje od žensk. Predvsem ne, da bi bili eni ali drugi bolj uspešni. V štirih službah, ki sem jih do zdaj opravljal, sem imel srečo, da sem relativno hitro – po spletu okoliščin v prvi službi leta 1988, ko sem se zaposlil v Fructalu – začel kar v vodstveni funkciji. V letu dni sem postal direktor izvoza in od takrat naprej sem bil na vodstvenih in potem na vodilnih funkcijah. Srečeval sem se z moškimi in ženskami, menim, da ne gre za specifične predispozicije ali kakršnekoli drugačnosti enih ali drugih. Menim, da je manj žensk v gospodarstvu na vodilnih položajih iz preprostega razloga, ker biti vodja v pravem pomenu besede ni služba, ampak način življenja.

Gre za brezmejno predanost svojemu delu?

Goran Kodelja: Kot vodilni ne morem reči, da bom v službi od 8.00 do 16.00 in bom potem delal nekaj drugega. Ne morem! Ko si vodja, si vodja in si v službi praktično ves dan, teden, mesec. Še ko so bile počitnice, sem s težavo odklopil, ker sem ves čas razmišljal o tistem in tistem in še tistem … To, da ženske niso toliko zastopane na vodilnih pozicijah v gospodarstvu, je objektivna okoliščina, ker je prenaporno, da so hkrati mame, ki morajo otrokom zagotoviti vse tisto, kar otrok potrebuje v otroštvu, in da so hkrati še vodilne menedžerke, ker je to časovno najbrž težko uskladiti. Verjetno je to edini razlog.

Kaj vam je izziv pri vodenju?

Goran Kodelja: Vsekakor ima vodenje svoj čar. To, da ti je dano zaupanje, da lahko vodiš ljudi, je priznanje. Vodja mora imeti v nekem smislu voljo do moči, ker biti vodja pomeni posedovanje moči.

Imate v mislih lastno moč, s katero vplivate na druge?

Goran Kodelja: Ja, imeti to moč, ko ti je dano, da odločaš, kar je po svoje privilegij, ampak še bolj odgovornost. To razumeš kot odgovornost, seveda pa je to tudi velika obveza in se tudi ves čas dokazuješ v tem smislu, da si vreden zaupanja, da ti ljudje sledijo. Ne rečem, da ni odločujoče to, da lahko nekatere stvari spelješ ali večino stvari na takšen način, kot misliš, da bi jih speljal. Vem, da je za številne ljudi frustrirajoče, če imajo eno vizijo, kako bi se nekaj naredilo, njihovi vodje pa drugo. Po navadi prevlada vizija vodje ali strategija.

Vodja poskuša drugače misleče pripeljati na svojo stran oziroma zgraditi most?

Goran Kodelja: Če je vodja pravi, se bo to dalo uskladiti, razmišljal bo o tem, kaj imajo njegovi sodelavci za povedati in ali ni to tisto, kar je treba definitivno vključiti.

Se pravi, da je vodja parlamentaren?

Goran Kodelja: Parlamentaren oziroma demokratičen, da ima vsak možnost, da pove svoje, ampak v nekem trenutku mora biti sprejeta odločitev. Če je parlamentarno v tem smislu, da se parlamentira in parlamentira in da ni konca, ni v redu. Vodja je tisti, ki preseka. Definitivno predstavlja zadovoljstvo, da lahko v nekem trenutku povlečeš svoje poteze, ampak težava je, če vodstveno funkcijo razumeš zgolj kot privilegij, in ne kot odgovornost. Potem se te stvari morda lahko zavrtijo v napačno smer.

Na kaj ste najbolj ponosni glede svojih vodilnih izzivov, ki ste jih premagali?

Goran Kodelja: Vsak človek si postavlja osebne cilje in prej ali slej prideš do točke, ko se vprašaš, komu se sploh dokazujem, za koga to počnem. Zadnja stopnja, ko zadovoljuješ neke potrebe, je to, da deluješ skladno z lastno presojo, kako bi bilo, da deluješ optimalno. V končni instanci se dokazuješ samemu sebi, da si ti tisti, ki si je postavil cilje, ki jih želiš doseči. Posledično, če to dosežeš, se bo videlo, da tudi drugi opazijo, da delaš prave stvari in na pravi način, kar ti tudi predstavlja zadovoljstvo.

Vam to da veter v hrbet?

Goran Kodelja: Vsekakor, s tem, da je to nenehno dokazovanje po svoje tudi naporno. Ko vodiš podjetje, tega ni nikoli konec. Vsak dan posebej stremimo k nekim rezultatom, merimo te rezultate, primerjamo s tem, kar smo načrtovali, potem pa se recimo približuje konec leta in smo vsi zadovoljni, ker smo nekaj dosegli, ampak tri dni po novem letu je to že zgodovina. Prehud izraz bi bil, da to nikogar več ne briga, ampak ti nič ne pomaga tisto, kar je bilo včeraj. Sčasoma to postane naporno, ker gre za nikoli končano zgodbo.

Kje je tu človeški faktor?

Goran Kodelja: Predvsem bi povedal, da gre za odnose. V karieri, ki jo delaš, ne moreš funkcionirati po sistemu: cilj opravičuje sredstva. Nikoli nisem tako funkcioniral, vedno mi je bilo zelo pomembno, da sem ustvarjal pogoje, znotraj katerih so se ljudje našli, v smislu, da so lahko tudi oni izživljali in udejanjali svoje potrebe in cilje. Drugače zadeva postane sama sebi namen in ne moreš biti zadovoljen, če tudi ljudje okrog tebe niso zadovoljni.

Postane lahko robotizirano?

Goran Kodelja: Eno je to, da je robotizirano, drugo pa, da je v redu, da sem bil uspešen, ampak kaj zdaj to pomeni? A mislijo, da sem bil uspešen ali da sem samo bil nekdo, ki je s pozicije moči nekaj dosegel, ni pa pazil, kaj se okrog njega dogaja, kar je zelo pomembno.

Kaj za vas pomeni biti uspešen?

Goran Kodelja: Pojmovanje tega, kaj pomeni biti uspešen, se sčasoma spremeni, saj začneš v življenju določene stvari relativizirati. Uspešno pomeni to, da si ustvariš življenje, harmonično v tem smislu, da se izpopolnjuješ kot človek. Se pravi, ne samo, da se ves čas pehaš za novimi rezultati, ampak da si izgradil neko osebnost, da to osebnost ljudje vidijo, ker ne nazadnje vsi želimo, da nas ljudje opazijo, in to v dobri luči. Sčasoma se ti zdi, da te opazijo še v boljši luči, če se povlečeš malo nazaj in ne noriš samo z glavo skozi zid. “Bomo še to, pa še ena priložnost.” Želimo, da nas ljudje vidijo uravnovešene, da znamo oceniti realno situacijo, kaj je prav in kaj ni prav in da v nas vidijo nekoga, ki je sposoben stvari delati na takšen način, da ima tudi okolica določeno korist.

Koliko je pomembno, da smo na poti k osebnim in skupnim zmagam in uspehom iskreni in pošteni?

Goran Kodelja: Dobro je, če si iskren, da si vedno ti. Življenje je tako narejeno, da imamo cilj, želim tudi, da me vidijo, da sem iskren in pošten. Včasih ta cilj dosežeš morda malo po levi, malo po desni, ne gre vedno naravnost. Včasih moraš tudi igrati določene vloge, pomembno je, da jih igraš uspešno.

Kakšne vloge?

Goran Kodelja: Vsi smo ljudje, krvavi pod kožo, vsi pridemo v situacijo, ko bi najraje rekli: “Daj, od tod naprej ne gremo, ker se mi ne da iz takega ali drugačnega razloga, ker mislim, da niste pravi ali tisti drugi ni pravi, ker smatram, da z določenim človekom ne morem nekaj početi.” To lahko počneš vedno zato, da ohraniš svoj jaz. Greš pa bolj na lahko in ni treba, da so vse konstatacije težke, direktne, nikogar ni treba nokavtirati tudi, če nam ni všeč. Temu se da izogniti diplomatsko, in to je ta igra.

Po 13 letih vodenja Lisce želite postati župan Vipave, je to vaš novi izziv?

Goran Kodelja: To je vsekakor izziv, v mojih letih tega ne potrebujem, ne nazadnje mi je v Lisci bil ponujen zelo ugoden in udoben položaj. Tako udoben, da mi marsikdo reče: “Se ti hecaš, boš zdaj kar pustil svetovalno funkcijo?” Zame je to, da postanem župan Vipave, izziv. Pri moji starosti in po 30 letih kariere je zdaj čas, da poslušam svoje srce in to naredim, ker če ne zdaj, kdaj potem bom to naredil? Nikoli. Je pa treba vedeti, da je najprej treba biti izvoljen na volitvah, potem pa šele lahko začnem. Kar pomeni, da je to po svoje tvegana odločitev, ampak na to ne gledam na ta način. V to se spuščam z namenom in ciljem, da seveda zmagam, če pa ne bom, ne bo nobena tragedija. Ne skrbi me, da se ne bi mogel relativno hitro organizirati in ponovno nekaj početi. Po pravici povedano je izvršna funkcija, kjer bi se moral od jutra do večera vsak dan dokazovati do onemoglosti, se pravi menedžerska funkcija v velikem podjetju, za mano. Če pogledam nazaj, je nekaj videti, za to sem vesel in ponosen na to.

Foto Primož Predalič

Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?