Bodisi poročeni ali v zunajzakonski skupnosti, ko pride do razhoda, ostanejo na rešetu otroci.
Postavi se vprašanje, kako na novo oblikovati odnos, ko se par razide: komu otroke dodeliti, kdo ima skrbništvo, kakšni bodo stiki, kdo bo komu koliko plačeval in vsa preostala realna odprta vprašanja.
Razveza ali ločitev je odločitev, ki ni nikoli enostavna in vedno boli. Razlogi, zakaj se eden od partnerjev želi ločiti, včasih pa tudi oba, so različni, a jih vseeno lahko pokupčkamo v nekaj skupin.
V prvi skupini se želi ločiti prevarani partner, ker je nezvestoba kategorija ultimativne izdaje zakonske obljube. V drugi skupini je razlog ločitve to, da sta se partnerja odtujila v tolikšni meri, da ne vidita nobenega razloga, da bi nadaljevala skupno pot, saj sta postala tujca ali v najboljšem primeru sostanovalca. V tretji skupini so zakonci, ki so deležni nasilja in različnih zlorab. Seveda je podskupin še več, a danes se bom omejila na omenjene tri.
Dejstvo je, in danes bi rada nekaj več o tem napisala, da prosim vse bivše partnerje, naj ob ločitvi oziroma razhodu dobro premislijo, kako bodo to sporočili otrokom, ter naj se bivša partnerja in še vedno starša predhodno zrelo dogovorita o vsem, kar se tiče zdravega odnosa odseljenega starša do otrok. Ne pozabite, da čeprav vama ni več uspelo biti partnerja in se je vajina skupna pot razšla, za vedno ostaneta starša. S tem v mislih sem prepričana, da se bosta lahko kakovostno dogovarjala glede vseh odprtih vprašanj, ki jih nosi posledica vajine odločitve – to je ločitev.
V veliki večini primerov in tudi sodna praksa kaže tako, se mladoletni otroci dodelijo mami v skrbništvo.
To pomeni, da oče, se pravi bivši partner, plačuje za otroke preživnino, opredelijo se stiki, ko otroci preživijo običajno vsak drugi vikend in en dan v tednu pri očetu ter polovico počitnic. Tako nekako je v povprečju. V nekaterih primerih se lahko partnerja ob ločitvi dogovorita za skupno skrbništvo, o katerem sem na tem mestu že pisala. To pomeni, da so otroci en teden pri enem in en teden pri drugem staršu. Takšna odločitev zahteva veliko osebno in čustveno zrelost obeh staršev, saj zahteva polno mero sodelovanja bivših partnerjev, ki se potrudijo dati na stran svoje zamere in očitke ter se oba trudita v dobrobit svojih otrok.
Obstajajo mame, ki ostanejo po ločitvi tako rekoč popolnoma same. Očetje se nehajo zanimati za otroke, nimajo potrebe, da bi z njimi preživljali svoj čas, ne plačujejo nobenih stroškov in na splošno pozabijo, da imajo nekje otroka. Pogosto se tudi zgodi, da hitro oblikujejo novo družino in ob tem se sploh rado zgodi, da se ne zmenijo več za prvo dete. Kot da ga ni. In zagotovo poznate kakšno mamo, ki se bori, da bi bivši partner in seveda še vedno starš otroka plačal vsaj nekaj stroškov, ki jih imamo mame s podmladkom.
Pa obstajajo mame, ki zaradi svojega besa in zamer do bivšega ne dovolijo otrokom, da vidijo ali kako drugače kontaktirajo s svojim očetom. Blokirajo vse kanale komunikacije in stikov, da tako kaznujejo bivšega partnerja. Sprašujem se, ali se ob tem zavedajo tako mame, ki blokirajo stike, kot očetje, ki zanemarjajo svoje otroke, kako to deluje na otrokovo oblikovanje zdrave osebnosti.
Poanta današnjega razmišljanja je, za dobrobit kvalitetnega in zdravega oblikovanja osebnosti otrok, da oba starša, ki sta se ločila, zrelo in dobronamerno organizirata življenje vseh tako, da bo kar najboljše za odraščajoče otroke. Da ti prek vzora staršev vidijo, da zmoremo dati na stran jezo in zamere do bivših partnerjev in se spoštljivo dogovoriti tako, da bo za otroke primerno in zdravo.
Novo na Metroplay: Pogumna Slovenka, ki je sledila svojim sanjam in preplula ocean | Mastercard® podkast navdiha z Borutom Pahorjem