Nove generacije prinašajo nov življenjski slog.
Preden skočite v zrak in zahtevate mojo glavo, ker dregam v eno najbolj trpežnih institucij človeštva, ki je obenem tudi neverjetno močna industrija, mi dovolite, da vam razložim, zakaj se mi je ta ideja, ki sicer stoji na precej trhlih nogah, sploh posvetila.
Vse svoje odraslo življenje sem poroke razumel kot proslave ljubezni med dvema zaljubljencema, ki se želita v popolnosti in za vselej predati drug drugemu, svojo predanost in ljubezen pa ovekovečiti pred svojimi bližnjimi in vsemi ostalimi, ki si niso upali zavrniti vabila. Pred približno dvema desetletjema je ta koncept po svoje še deloval, z novo generacije mladih, ki se odločajo za poroko, pa se zdi ta slika veliko bolj meglena. Kot da življenjski slog nove generacije ni kompatibilen s tem, kar naj bi poroka in zakonski stan predstavljala. Na to nas na eni strani opozarjajo statistike, na drugi strani pa sam odnos do te institucije.
Na porokah smo dobri …
Poroka naj bi bila zabava vseh zabav, najbolj nepozabna noč v življenju ženina in neveste. Zato so poroke izredno močna industrija in zato obstajajo ljudje, ki lahko živijo samo od organiziranje teh dogodkov. Vsak par želi preseči vse poroke, ki smo jih povabljeni doživeli doslej. Kar pa, seveda, ni poceni. Ko so anketirali 13.000 ženinov in nevest, so odkrili, da povprečna poroka stane od 20.000 do 30.000 evrov. Ta cena naj ne bi niti vključevala poročnih prstanov in poročnega potovanja, zato obenem ni čudno, da se kar tretjina parov pri tem podvigu odloči za posojilo.
To je težava predvsem zato, ker so finančne zadeve najpogostejši razlog za stres v zakonu. Prepiri glede denarja naj bi med poročenimi pari bili obenem najdlje trajajoči in najbolj intenzivni. Kar 57 odstotkov ločenih parov naj bi finančne težave označilo kot primarni razlog za ločitev. Zato mogoče ni najbolj pametno, da si na morebiti že tako vprašljiv skupni proračun obesita še finančno breme poroke.
Poroke težijo k temu, da so spektakularne, čarobne, kičaste. Sploh ženske so pogojene s tem, da si želijo veliko, razkošno, nepozabno poroko. Kar je seveda logično, če se upošteva relacija večja je poroka, večja je ljubezen. A komu se v resnici dokazujemo s poroko? Moramo bližnjim s to veličastno zabavo dokazati, da nekoga resnično ljubimo? Res potrebujemo poroko, da nekaj takšnega oznanimo svetu? Kajti čeprav je poroka lahko nadvse zabavna reč, nas obenem avtomatično postavi pred možnost ločitve. Kar nas pripelje do druge točke.
… v zakonu pa smo tako zelo slabi
Statistike ločitev ste verjetno že slišali. Gibljejo se okoli 40 do 50 odstotkov in za novo generacijo pričakujejo, da bodo še višje. Obstaja namreč pojav, ki ga strokovno imenujejo medgeneracijski prenos ločitve, podrobno pa so ga obravnavali v študiji porok in ločitev v 15 državah. Zaključek je, da ločeni starši posredujejo vzorec ločitve na svoje otroke, zato so ti bolj podvrženi možnosti, da se tudi sami odločijo za ločitev. Potem pa je tu še en moderni pojav – začetniške poroke. Koncept so prvič determinirali in raziskali leta 1994 v članku publikacije New York Times, kjer so izpostavili, da se mnogo mladih za poroko odloča prezgodaj in zaradi napačnih razlogov, zato ti zakoni praviloma trajajo manj kot 5 let.
Mladi se danes še vedno poročajo pri skorajda istih letih, kot so se poročali ljudje pred sto leti, čeprav imamo nekaj desetletij daljša povprečna življenja. To ni kontinuirana praksa, to je novejši pojav, saj so se naši starši – ljudje t. i. baby boom generacije – v povprečju poročali starejši, kot se poročajo mladi danes, katerih povprečna starost je ob prvi poroki bližje tisti, pri kateri so se poročali njihovi dedki in babice.
Zakaj je to problem? Ker te začetniške poroke, ki se pripetijo prezgodaj in iz napačnih razlogov, zato pa se velikokrat zaključijo z ločitvijo, potem vodijo v nadaljnje ločitve. Ljudje, ki se ločijo prvič, imajo potem v drugem zakonu 67-odstotno verjetnost za ponovno ločitev, v morebitnem tretjem zakonu pa kar 73-odstotno. Ker te statistike mladim nikakor niso tuje, ni nenavadno, da je 43 odstotkov mladih v nedavni anketi predlagalo možnost, da bila prva poroka podvržena lažji birokraciji, in sicer tako, da bi se po nekaj letih, ko bi obema v paru bilo nekoliko bolj jasno, ali sta za skupaj, njun poročni status enostavno obnovil ali pa izničil. Še več – predlagali so celo, da bi poroke nasploh lahko bile kot hipoteke, ki jih je treba po nekaj letih obnoviti, kar bi olajšalo primere za neštete pare, ki bi tako namesto ločitve le počakali, da se jim izteče članstvo v klubu poročenih in ga potem pač ne bi podaljšali.
Če je to pristop, s katerim nova generacija obravnava zakonski stan, zakaj bi ga potemtakem sploh imeli? Zakaj ne bi preprosto samo živeli skupaj in se brez nadležne birokracije in tegob ločitve le bolj ali manj prijateljsko razšli, če odnos ne funkcionira?
Simbolična problematika porok
Če spremljate Igro prestolov, vam je jasno, kakšna je primarna funkcija porok, saj ta odseva zgodovinsko namembnost te institucije – svoj čas si svojega sina z zakonom prilepil na hčerko kralja sosednje pokrajine in to je združilo obe družini v nepremagljivo vojaško in finančno silo. Poroke so bile torej primarno orodje za združevanje družin v zavezništva in ljubezen je bila pri tem popolnoma irelevantna.
Nekaj sto let pozneje je poroka na eni strani fantastična žurka, po drugi strani pa ima nase še vedno vezano močno simboliko iz preteklosti, ki arhaično determinira poroko tako, kot so jo razumeli takrat, ko je služila drugačnim namenom. To danes povzroča nemalo težav. Ker se kot bitja razvijamo jako počasi, bo očitno še dolgo med ljudmi razkol o tem, kdo si lasti monopol nad definicijo poroke, kar je samo po sebi absurd, po drugi strani pa preveč enostaven vzvod za manipulacijo, s čimer se dolgoročno le uničuje ugled te institucije. Namreč – če je poroka le izraz ljubezni med dvema osebama, kako ima potem lahko kdorkoli pravico, da komurkoli to prepreči? Zakaj bi kogarkoli brigalo, s kom se kdo ljubi?
In vendarle se ta problematika nikakor ne more rešiti. Zakonski stan si očitno ljudje razlagajo vsak po svoje, in tudi če se izbori širše razumevanje, bomo morali prej ali slej obravnavati vse moralno sprejemljive oblike ljubezni. V Ameriki so se tako že začele debate o 'naslednjem logičnem koraku' – legalizaciji poligamije (to je tisto, ko se trije ali več odraslih zavestno odloči, da želijo biti ... par?). Kako je prišlo do tega? Novodobni mladi so pogosteje vpeti v več razmerij naenkrat. Po neki anketi naj bi le 51 odstotkov mlajših od 30 let monogamijo sprejemalo kot popolno razmerje, zato je danes za očitno kar nekaj ljudi sprejemljivo, da odprto ohranjajo intimna razmerja z več kot eno osebo. In zakaj bi to obsojali ali diskreditirali, če pa gre na koncu le za ljubezen?
Skupaj za vse čase
Poroka ima obenem občutek ultimata. Skupaj – za vedno. In to v času, ko nič drugega ni za vedno. Prijateljstva so in minejo. Mladi službe menjajo kot za stavo. Vse več se tudi selijo, ker jim ideja, da bi vse življenje živeli na istem mestu, ni privlačna. Iz tega logično sledi vprašanje, zakaj bi se potem zakonsko vezali na eno osebo za vse življenje? Naša biološka tendenca je po raziskavah primitivnejših kultur izpostavila, da smo v svojem bistvu bolj kot ne serijski monogamisti. Torej, da večinoma res prisegamo le na enega partnerja naenkrat, a da jih redno menjamo. Kritična doba naj bi bila štiri leta, kar je tudi doba, po kateri se pripeti največ ločitev. Mogoče pa moramo le sprejeti, da je v življenju res vse minljivo, in to vzeti kot nekaj pozitivnega?
Novo na Metroplay: "Prehransko okolje, v katerem danes živimo, je zelo nenaklonjeno temu, da smo zdravi"