Pravijo, da tudi dobri fantje vedno dobijo dekleta – če le malce počakajo.
Dobri fantje so po nareku stereotipa tisti dečki, ki z dekletom, v katero so zagledani, preživijo, kolikor časa jim pač ona odmeri, jo zasipajo z darili in komplimenti, poslušajo vsako njeno skrb in so vedno razumevajoči in ustrežljivi, nikoli pa je ne obremenjujejo s svojimi dejanskimi čustvi.
Delujejo iz varnega zavetja prijateljske cone, v pričakovanju, da bodo njihova dobra dela nekoč poplačana s seksom. To je stereotip, ki smo se ga deloma priučili iz popularne kulture, sploh iz romantičnih komedij, kjer je lik dobrega fanta skorajda vedno tisti, ki na koncu dobi dekle.
A odnos, ki ga dobri fantje po scenariju romantičnih komedij vršijo prek te ali one zgodbe, je v resnici toksičen, tako zanj kot tudi zanjo. Danes lahko mislimo, da so dobri fantje antipod tistim slabim fantom, pred katerimi nas opozarjajo babice, ljudske pesmi in Taylor Swift. A koncept dobrih fantov, kot ga že desetletja snujejo romantični filmi, dejanskim dobrim fantom daje popolnoma napačne usmeritve. Recimo …
Če čakaš, se ljubezen kar zgodi
Romantične komedije fante učijo, da je pasivnost na koncu vedno nagrajena. Najbolj tipična ljubezenska zgodba prikazuje dekle, ki se poldrugo uro trudi odkriti svojo pravo ljubezen pri vseh napačnih tipih (beri: slabih fantih), medtem ko njen optimalni partner zvesto čaka ob njeni strani, jo bodri, razume in skrivoma ljubi. Kupuje ji darila, izpolnjuje usluge, jo zasleduje, na skrivaj povonja njene lase in počne morebiti še kup drugih, mejno legalnih stvari, a ga njegova sramežljivost, nizka samozavest in absolutna spoštljivost do dekleta držijo stran od razkritja, da jo ljubi že od prvega pozdrava.
Na koncu se potem zgodi pričakovano. Dobri fant po seriji dramatičnih preobratov njej končno razkrije svoja čustva. In seveda ga ona ljubi nazaj, ker po uri in pol gledalca ne smejo razočarati. Dekle zavrne slabega fanta, skoči v objem dobremu fantu in skupaj srečno živita do konca svojih dni.
Sporočilo za dobre fante je potemtakem to, da če so zagledani v svojo sodelavko ali prijateljico, morajo le mesece ali leta vztrajati v njeni bližini, saj se bo sčasoma le pojavila situacija, ki bo omogočila, da ona spregleda, kako čudovitega moškega je ves čas imela ob sebi, in romanca se bo neizogibno razvila.
Filmi in serije (podobno sporočilo sta nam recimo v Prijateljih ponujala Ross in Rachel, pa v Fraserju Niles in Daphne) morajo imeti sporočilo, da je potrpežljivost kvalitetna vrlina in da se trdno delo na koncu izplača. Vendar pa je v tem pristopu zelo delikatna meja med vztrajnostjo in nadlegovanjem, ki jo lahko v sledenju tem filmskim načelom hitro prestopimo.
Seks je nagrada za dobro opravljeno delo
Družba moške zelo dobro uči, da so ženske ljudje in ne nekaj, kar morajo osvojiti. A taista družba moške izredno slabo uči, da je seks zabavna aktivnost v dvoje in ne nagrada, ki jo ženske dajo moškim za dobro opravljeno delo.
Danes je večini moškim jasno, da ženski orgazem ni mit in da klitoris ni vrsta planktona, zato se ženska potešitev med seksom sklepa za pomemben del intimne interakcije. To pa preko medijev moškim sporočamo na nekoliko neposrečen način – ko se seks vendarle zgodi, se mora namreč moški odrezati absolutno izjemno. Če se ne, ni pravi moški.
Moške, ki izstopajo iz seksualnih normativov, imajo drugačne politične oz. življenjske nazore ali pa se jih preprosto ne mara, se na najbolj gostilniški ravni zato poskuša demantirati prek njihove domnevne seksualne nesposobnosti. Češ, verjetno ima majhen penis, ne najde klitorisa, nobeni ženski z njim ne pride. Premisa je, da je moški, ki ni zmožen zadovoljiti ženske, slaba oseba. A ker si lahko seksu dober le, če imaš izkušnje, neizkušeni moški posledično zapadejo v strah, da njihovo seksualno neznanje pomeni, da so ničvredni in neuporabni.
S tem smo dobili moško različico Freudovega kompleksa device in cipe, nemogočo kombinacijo, po kateri si želimo osebo, ki je v postelji izkušena seksualna pornesa, v javnosti pa nedolžna, čistunska devica. Preneseno na moške to pomeni, da morajo najprej spoštovati žensko, kar razumejo kot neprestano udinjanje njenim željam in potrebam, ko pa se pripeti seks, bo huda sramota, če ji ne bodo pridelali serije bobnečih orgazmov.
Posledično potem to pomeni, da tisti dobri fantje, ki po dolgotrajnem vztrajanju v njeni bližini pričakujejo, da jim bo seks ponujen kot nagrada za njihovo potrpežljivost in ustrežljivost, a se to ne zgodi, ker jih oseba, ki jo skrivoma ljubijo, še naprej tretira le kot prijatelja ali sodelavca, to zanikanje intime razumejo, kot da so seksualno nesposobni. Iz tega pa se lahko hitro razvije zamera, prezir, celo sovraštvo. Nič namreč ne boli bolj, kot če nekdo misli, da si seksualno nesposoben. Kar nas pripelje do še zadnje točke.
Romantični porazi so pretirano napihnjeni
Se spomnite filma 40-letni devičnik? Tako si Hollywood zamišlja moškega, ki ni dovolj vztrajen, da bi sledil ženski, dokler mu ta za njegovo potrpežljivost vendarle ne podari seksa. 40-letni devičnik v filmu je obsojen na prazno življenje in dejstvo, da ga vsi vidijo kot luzerja, to pa je usoda, ki se je dobri fantje najbolj bojijo. Nauk je namreč, da prijateljstvo z žensko ni dovolj – če ne dobiš seksa, se to šteje kot tvoj seksualni poraz.
Tako kot se ženskam rado govori, da brez moškega niso izpopolnjene, tudi moške prepričujejo, da brez ženske pod roko nimajo nobene dejanske vrednosti. Podoba v mamini kleti živečega ostarelega devičnika je podoba moškega, ki je izgubil igro življenja. Kar bi morala biti motivacija, da tudi sramežljivi dobri fantje samozavestneje pristopajo do deklet v upanju, da ne bodo končali na takšen način, pa je v bistvu zaredilo anksioznost, ki moške pri pristopanju do deklet le še bolj ovira.
Zavoljo lepih fiktivnih zgodb se namreč že od pamtiveka obsesivno poveličujejo sorodne duše, iskanje tiste prave osebe in grandiozne romantične geste. Le zato, ker se to v filmu gleda veliko lepše kot par, ki se utrujeno sprehaja med prodajnimi policami v iskanju zelene solate in riževega mleka, ali pa par, ki z drobtinicami čipsa na odeji zaspi pred televizijo. Realne podobe odnosov se naučimo šele, ko smo v odnosu, v odnosu pa se težko znajdejo tisti, ki so preveč nervozni in tesnobni že ob sami misli, da bi v kaj takšnega poskusili vstopiti in bili pri tem poraženi.
Tako so tudi zavrnitve, kot jih predstavljajo v igranih zgodbah, vedno pretirano dramatizirane, ker so tako bolj gledljive. Prijaznih zavrnitev ni. Zato se lahko zazdi, da obstaja zelo binaren pristop do žensk, ki se konča ali z živahnim uspehom ali pa z namigom, zakaj so izumili solzivec. Kot da odstopanj za napake ni in je v vsakem trenutku možno, da se zanj vse skupaj prevesi v osamljenost in sramoto.
Na koncu imamo kup mladih fantov, ki so se iz tega ali onega medija naučili, kaj so normalni koraki v zdravem odnosu in ker sami niso tega dosegli, živijo v prepričanju, da so romantične zgube in nepopravljivo poškodovani. Zmotno prepričani, da je realnost kot film, kjer mora dobri fant le počakati, da se dekle zave njegove vrednosti, obupavajo, ker jim ne uspeva na enem področju, ki bi za njih moralo biti najbolj enostavno. A v resnici nihče ni do seksa upravičen, ker je dober po srcu. Tudi dobri fantje morajo zato sprejeti, da jim ženske niso ničesar dolžne samo zato, ker so do njih prijazni in uvidevni. In da ni prav nič narobe, če se kdaj kakšno prijateljstvo, v katerem oni skrivajo svoja dejanska čustva, vseeno ne konča v postelji. To ni poraz. To je le običajno življenje.
Foto: Shutterstock
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?