Kaj povzroča dotik? Mravljince po koži, rdečico, poželenje, ljubečo pripadnost, željo po več.
Dotikanje je univerzalni jezik ljubezni in pripadnosti. O tem sem razmišljala, ko sem gledala izjemno tankočutno sekvenco v filmu Sivolasi žigolo (Fading Gigolo), ko se je naš naslovni žigolo pripadnice skrajno pravovernih Židov dotikal, medtem ko jo je masiral.
Kaj torej povzroča dotik? Mravljince po koži, rdečico, poželenje, ljubečo pripadnost, željo po več.
Dotikamo se nežno. Majhen dotik noge ob drugo nogo, prst na ustnici, gola koža enega človeka na koži drugega, preplet rok v objemu. Vse to so dotiki. Vsakdo od nas hlepi po dotiku in si ga želi. Potrebujemo objem, ki je seveda tudi dotik nas z drugo osebo.
Tolažba. Umirjenost. Sprejetost. Vedno je želja po še več dotikov, po tem, da nismo osamljeni in sami nekje pozabljeni. Dotiki so neprecenljivi. Se zavedate tega?
Kdaj ste se nazadnje z nežnostjo in ljubeznijo dotaknili svoje žene? Svojega moškega? Ko vaju je dotik odnesel v morje strasti in želje po še?
Vsi vemo, da psi in drugi nam ljubi domači živalski prijatelji neskončno uživajo v dotikih. Božamo jih po dlaki, ljubkujemo, šepetamo in tako izkazujemo ljubezen temu bitju, ki je odvisno od nas in ki nas gleda kot največji objekt njihove, sicer živalske ljubezni. Menite, da je kaj drugače z nami, ljudmi?
Ni, le nekako smo se izgubili v morju drugih impulzov in informacij, pomanjkanju časa in morju izgovorov, zakaj se več ne dotikamo drug drugega. Včasih je videti, kot da bežimo pred tem, da bi se bilo treba koga dotakniti, pobožati, se mu posvetiti. Kot da je to malce sramotno. Ali se pač ne spodobi. Ali pa bi v vas sprožilo čustva, ki jih tlačite ali se jih bojite. In je seveda bolje vse skupaj potisniti v globine duše in srca, ker le tako lahko kontrolirate svoje gibe in izraze na obrazu ter kretnje, ki bi verjetno zelo hitro prešle v božanja in dotikanja.
Pred dnevi mi je dober prijatelj lepo povedal, kaj se mu zgodi, ko se ga žena v postelji zgolj rahlo in mimogrede dotakne. V sekundi postane popolnoma prevzet in jo želi vzeti v naročje in biti zgolj in samo njen. Samo od njenega hipnega dotika pod rjuho.
Dotiki so vsemogočni. Seveda vsi vemo, da otrok v naročju starša vedno najde največjo uteho za vse, kar se mu pripeti hudega in bolečega. Dotikamo se nebogljenega bitja, mu pihamo na obtolčeno koleno in ga stiskamo k sebi, da ga zaščitimo pred zunanjim svetom in ga tolažimo, lahko tudi brez besed. Dotiki so univerzalni, vedno polni ljubezni in pozornosti.
Zdaj pa naloga za vas, dragi moji bralci. Bodite pozorni na svoje telo in njegov odziv, ko se vas kdo dotakne, ki vam je blizu, ki si ga želite. Kako reagirate? Kaj naredite? Ali pa kako se vi približate drugi osebi? Kako se je dotaknete? Kaj ob tem občutite? Kje, v katerem delu telesa? Vam je prijetno ali bi rajši zbežali? Seveda govorimo danes o ljubečih dotikih ljudi, ki jih imamo radi in ki so nam pomembni.
Ali vam je prijetno, ko se stisnete v objem? Se počutite varni? Prav je tako. In ob tem prosim ne razmišljajte, kaj je prav in kaj ne, ali se spodobi in kaj bodo drugi rekli. To nima nobene zveze s tem, da se vi želite dotikati osebe, ki vam veliko pomeni. Bodite vi in se predajte brez kalkulacij. Vzemite dotike in jih dajte nazaj! Uživajte sami v dotikih in povzročajte užitke osebi, ki se je dotikate.
Melita Kuhar Pucko, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok
Novo na Metroplay: "Prehransko okolje, v katerem danes živimo, je zelo nenaklonjeno temu, da smo zdravi"