Kdor se lahko vživi v druge, ne pridobi le njihove simpatije, ampak je tudi sam srečnejši v svojem (ljubezenskem) življenju. Empatija namreč poskrbi, da se počutimo del družbe in da smo sprejeti.
Nekateri jočemo v kinu, imamo potne roke, ker prijateljico čaka pomemben termin pri zdravniku, in dobimo mehka kolena, ko kdo pripoveduje o poškodbah in krvi. Če znamo prepoznati, kaj se dogaja v drugih, začutiti, kako se jim godi, trpeti in se veseliti z njimi – to ne polepša le življenja drugih, temveč obogati tudi naše lastno.
Tako deluje sočutje
Vsi imamo tako imenovane zrcalne nevrone, ki poskrbijo, da se v naših možganih aktivira predel, ki je pristojen za naše lastne bolečine, ko pogledamo osebo, ki trpi.
Dejansko čutimo z njo. Iz enakega razloga je nalezljivo zehanje. Toda s tem se še ne konča. Tudi od našega okolja je odvisno, ali v nas zraste dar, da se znamo vživeti v druge. Menedžerji se pogosto kar odvadijo tega, zanemarjeni otroci pa tega nikoli ne morejo razviti.
Ni sreče brez empatije
Kam lahko vodi pomanjkanje sočutja, lahko vidimo pri nasilnih mladostnikih. Ker ne znajo podoživeti bolečine svoje žrtve, so ledeno hladni. Pravzaprav bi nam jih moralo biti celo žal: manjka jim pomembna osnova za pravo srečo: empatija. Le kdor čuti z drugimi, spozna, da ni sam s svojimi lastnimi čustvi. S svojo bolečino, s svojim strahom in s svojimi skrbmi se počuti manj izoliran.
Empatija ima še eno čudovito prednost: odnosi so bolj stabilni, ker se taka oseba zna vživeti v druge. To je še posebej pomembno v ljubezni: če si znam predstavljati, kaj se dogaja z mojim partnerjem, se bolje razumem z njim – tudi če mi ni všeč vse, kar počne.
Praktične vaje, da se naučite empatije
Pazite na lastne občutke
Jasno je, da ne morete postati 'strokovnjak' za občutke drugih ljudi, če ne poznate (dobro) lastnih. Le tisti, ki ve, kako je čutiti žalost, sram ali strah, lahko ugotovi, kaj se dogaja v drugemu, ki je bil zapuščen, ponižan ali pa mu je kdo grozil. Kdor si je na jasnem z lastnimi občutki, je manj podvržen poskusom, da bi kaj 'podtaknil' partnerju. Ker ve: jaz sem znerviran – in ne moj partner.
Dobro poslušajte
Vsakomur se zgodi, da ne posluša pozorno sogovornika in v mislih že plete odgovor ali protiargument na njegove trditve. Tako ne boste nikoli dobro razumeli, kaj se dogaja v vašem sogovorniku in kaj hoče! Bolje je, da se zazrete v oči svojega sogovornika. Morda zavzemite celo podobno držo. To vam bo pomagalo prepoznati, kako se počuti. Najpomembneje pa je, da mu pustite povedati do konca in povprašate, ali vam kaj ni jasno. To mu bo dalo občutek, da ga razumete in mu celo pomagate najti nove rešitve.
Zaželite srečo
V številnih religijah sočutje igra osrednjo vlogo, zlasti v budizmu. Tam poznajo celo posebno metodo, t. i. metta meditacijo, pri kateri zaželite srečo vsem ljudem.
Najprej morate začeti pri sebi in si reči, da želite živeti v miru. Da bi radi bili srečni. Tako boste razvili ljubezen in sočutje do sebe. To nato razširite na prijatelje in tudi njim po tiho zaželite enako. Naprednejši razpošljejo želje za srečo tudi za popolne tujce ali celo ljudi, ki jih ne morejo trpeti. Tako človek spozna, da smo v osnovi vsi enaki: vsi bi bili radi srečni.
Zamenjajte perspektivo
Zares dober psihoterapevt ne bo takoj mislil, da razume vse, kar se dogaja v pacientu. Raje bo poskušal na svet pogledati z očmi svojega pacienta. Tudi vi poskusite občasno.
Premislite: kako mora biti osebi X glede na njeno osebno zgodovino, strahove in predstave – kadar doživi to ali ono? Tako ji boste morda tudi manj zamerili drobne napake.
Tudi živali čutijo z nami
Pred kratkim je po spletu zaokrožil videoposnetek medveda, ki je v živalskem vrtu v Budimpešti rešil vrano pred utopitvijo. To je eden od dokazov, da imajo tudi živali razvito sočutje. Velja tudi za pse: 'nalezejo' se namreč zehanja ljudi. Po ocenah znanstvenikov se to 'zgodi' le živim bitjem, ki se znajo vživeti v druge.