"Govorili so, da imam popolno družino, a to je bila iluzija"

"Pogosto sem bila opomnjena, kako srečna sem lahko, ker imam oba starša." Je to res že dovolj, da bi bili srečni in ljubljeni?

"Starši moje mame so ločeni, in to jo je preganjalo celo življenje. Veliko mojih prijateljev prihaja iz družin z ločenimi starši (ali ponovno poročenimi), zato so mi vedno zavidali mojo normalno družino.

Govorili so mi:

Takšno srečo imaš, jaz bi dal vse, da bi moja starša ostala skupaj.
Sovražim to, da lahko vidim očeta samo ob vikendih. Tvoj živi s tabo ves čas.
Želim si, da bi se moja starša ljubila, kot se tvoja. Res imaš srečo.

Če sem imela takšno srečo, zakaj sem bila vedno obupano nesrečna?

Ljudje so vedno videli samo to, kar smo jim dovolili videti. Za mojo mamo je to pomenilo, da smo ljubka družinica z dvema staršema in prisegla si je, da se ne bo nikoli ločila od mojega očeta. To naj bi preprečilo, da ne ponovi istih napak, ki so jih naredili njeni starši.

Prihaja pozeba. Ni še prepozno za zavarovanje vrtnin, a raje pohitite

A zgodovina se je ponovila in bilo je grozljivo.

Moja starša sta imela toksično razmerje. Oba sta v otroštvu doživela veliko nasilja, kar včasih uporabita kot opravičilo za njuno toksično vedenje. Imela sta težko življenje in zato jima ni bilo mar, če ga otežita še drugim. To vključuje tudi njune otroke.

Navzven smo izgledali zelo srečna družina. Starša sta bila prijetna in sta se rada družila. Oče je bil rojen zabavljač, medtem ko je bila mati pozorna in je ljudi zasipala s pozornostjo. Takšno naj bi bilo življenje tudi znotraj družine. V resnici je bilo daleč od tega.

Oče se z mano ni ukvarjal, ker naj bi bila preveč tiha in občutljiva. Raje je imel mojo mlajšo sestro, ki je bila po vedenju bolj fantovska. Želel si je fantka in namesto tega dobil mene. Mislim, da ga razočaranje nikoli ni zares minilo. Spraševala sem se, ali je sploh moj pravi oče, glede na to koliko pozornosti nameni sestri in kako malo se ukvarja z mano. A podobnost med mano in njim je očitna, zato sem si morala priznati, da me pač ne mara toliko kot njo.

Mama me je obravnavala kot svojo prijateljico in terapevtko. Njen zunanji videz pozorne matere se ni prenesel name. Pravzaprav sem bila jaz tista, ki sem jo morala poslušati in reševati njene probleme. Bila sem celo kaznovana, če jih nisem rešila ustrezno. Pogosto je imela brez razloga napade jeze, zato sem se je bala. Izrekla je veliko krutih pripomb o mojem videzu in osebnosti ter pogosto grozila, da je ne bo več doma, ko se bom vrnila iz šole.

Nikoli se za zaščito nisem obrnila na očeta.

Kljub temu da nikoli nisem bila lačna, sem imela oblačila in vse osnovne stvari, sem se počutila zanemarjeno. Hkrati mi je to vzbujalo občutek krivde, saj so mi pogosto govorili, da moram biti srečna, ker imam tako normalno družino. Vsi so imeli radi očeta in mamo, zato se mi je zdelo, da je z mano nekaj narobe. Očitno nisem dovolj dobra, zato z drugimi ravnata bolje kot z mano. Trudila sem se biti boljša, a nikoli nisem bila dovolj dobra za njiju.

Kot odrasla sem končno spoznala, da z mano ni nič narobe. Počutila sem se zanemarjeno, ker sem tudi bila čustveno zanemarjena. Takrat le nisem natanko vedela, kaj se dogaja, ker sta bila moja starša izurjena v ustvarjanju iluzije o naši popolni družini.

Dovolila sta, da s(m)o bili njuni trije otroci zlorabljeni s strani drugih družinskih članov. Morda se nista zavedala, kako huda je bila zloraba, a vedela sta dovolj, da bi lahko ukrepala. Vendar nista, ker sta tudi sama imela težko življenje in tako pač je.

Zagotovo sta si kot starša obljubila, da ne bosta posnemala svojih staršev, a nikoli nista preprečila, da se ne bi ponovila zgodovina.

Ko je nastopil čas, da si ustvarim svojo lastno družino, sem imela veliko za razmisliti. Spoznala sem, da družina ni skupek ljudi z istim DNK-jem ali oseb, ki imajo veliko skupnega. Gre za to, da se učim iz preteklosti, namesto da bi jo pozabila in skrila, ker me je sram. Gre za iskrenost do sebe in priučenega vedenja, ne za sprenevedanje in prazne obljube, da takšna zagotovo nisem in tega ne bom ponovila.