Morda je najbolj presenetljiva stvar, ki sem jo odkril, ko sem (zdaj že kar lep čas nazaj) prekoračil magično mejo tridesetih let in pričel do konceptov, kot so ljubezen, razmerje in predanost, pristopati z nekoliko manj strahu, precej manj odpora in predvsem veliko bolj odprtimi mislimi (ter ušesi) ta, da imajo ženske o tem, kaj moški pričakujemo od žensk, popolnoma napačne predstave.
Zdi se, da so v emocionalno najbolj ranljivem obdobju, v poznih najstniških in zgodnjih dvajsetih letih, ko se spoznavajo s prvimi pravimi razmerji, izpostavljene nekim nepisanim mitom, ki jim verjamejo še tja v odrasla leta. Kdo je krivec, ki ženske hrani z napačnimi informacijami, mi ni znano. Lahko le ugibam. Stojijo za tem mediji, slabo informirane prijateljice, prijatelji z neuravnovešenimi željami ali celo kakšna ustna izročila iz davno pozabljenih časov?
Kjerkoli se že skriva vir, se to zmotno mišljenje opazi kot generičen umski zapis večine žensk, ki ga tudi po mnogo izkušnjah kar nekako pozabijo prerasti.
Da sem to ugotovil, je bilo sicer popolno naključje.
Prijateljica se je po dolgi – in v očeh mnogih naokoli tudi zelo uspešni – zvezi nenadoma ponovno znašla na trgu samskih. Ta preobrat je bil nenaden, nepredvidljiv, tudi za njo. Drastična sprememba takšnih razsežnosti po 30. letu starosti je seveda pospremljena tudi z nekaj razumljive panike, zato sva sedla ob skodelici kave, da si privoščiva pomirjujoč pogovor in kakšno spodbudno besedo – na primer o tem, koliko samskih prijateljev njenih let imam, ki se bodo z njo z veseljem spogledovali, da njena samozavest ne uplahne pod kritično raven.
A se je v pogovoru razkrilo nekaj popolnoma drugega. Ko je pričela naštevati, kako se mora zdaj ponovno prilagoditi tej samski igri, da bo ponudila moškim tisto, kar naj bi pri ženskah iskali, se je izkazalo, da ima v glavi neki bizaren seznam naših želja, ki ima z realnostjo bore malo skupnega. In sva se pogovorila. Od točke do točke.
Da moški ne maramo čustvenih žensk.
Češ da če ženska pokaže čustva, se moški preprosto izklopimo, ker njena čustvena izražanja razumemo kot iracionalna. Kot da so ženske, ki pokažejo svoja čustva, v bistvu le korak stran od popolne norosti. Kar pa seveda ni res. Čustvene ženske so ne le sprejemljive, ampak zaželene. Česar moški v resnici ne maramo, so ženske, ki svojih čustev ne znajo komunicirati na normalen, varen in razumevajoč način.
Povedano drugače, problem niso čustva, ampak čustveni izpadi. Nenadzorovana, pretirana emocionalna besnenja, kjer odtekajo litri solza in se atmosfera zasiči s teatralno mešanico kričanja in hlipanja.
Moški se namreč najbolje znajdemo, ko lahko svojo izbranko v čustveno intenzivnem trenutku razumemo, slišimo in skupaj z njo poiščemo rešitev.
Da moški želimo žensko, ki je kot ena od fantov.
Ne bom lagal – da imaš punco, ki je praktično kot še en prijatelj, pride zelo prav v srednji šoli in morda v prvih letih faksa. Takrat se socializacija tako ali tako dogaja v večjih družbah in na še tako običajen dan vključuje skorajda izključno le kolektivno ubijanje razumnosti s cenenim vinom iz kartonske škatle ob poslušanju jagodnega izbora Kreslinovih sonetov.
V obdobju odraslosti pa si verjetno noben moški ne želi, da bi njegova izbranka bila kot še eden od prijateljev. Taistih prijateljev, ki si za motivacijo med športnimi dejavnostmi povonjajo lastno pazduho, ki med 'fine' čevlje še vedno štejejo lakasti šolnci z mature in ki med hrustanjem bureka po pijanski noči brez težav prdijo v javnosti.
Moški si v bistvu želimo prav nasprotno – da je naša izbranka čim bolj ženstvena. Da se moramo za njo potruditi. Da jo prepričamo le, če postanemo boljša oseba, kot smo. Da je elegantna, urejena, samozavestna dama, ki ne sprejema druženja s prijatelji kot nadomestilo za pravi zmenek.
Da moški pri ženskah ne cenimo pameti.
Kar težko je verjeti, da lahko ženska, ki je tik pred tem, da zagovarja doktorat, hodi po tem svetu v prepričanju, da moški pri ženskah ne cenimo pameti. Češ da je dekletom, ki niso ravno brihtne in ki jih v tem življenju ne zanima kaj več kot lokacija najbližjih popustov in finale kakšnega resničnostnega šova, veliko lažje najti moškega. In to samo zato, ker takšna gospodična potencialnih partnerjev ne bo ustrahovala na njihovem lovu s kakšnimi poglobljenimi argumenti ali pod vprašaj postavljala slaboumnih poskusov pecanja.
V resnici pa ni nič bolj uživaškega kot biti v odnosu z žensko, ki jo zanima tisoč stvari, ki je neprestano radovedna, ki razmišlja o premnogo stvareh in ki zna tu in tam povedati tudi kakšno inteligentno šalo. Pa čeprav morda potrebujemo sekundo ali dve, da jo dojamemo.
Da moški hočemo samo tisto, česar ne moremo imeti.
To je vsekakor res – če se pogovarjamo o neodraslih fantičkih, ki imajo v glavi sestavljen gromozanski seznam o tem, kakšna je njihova popolnoma ženska, in od tega seznama ne odstopajo na niti eni točki. Ja, takšni frajerji bodo neprestano silili v nekaj, kar jim je nedosegljivo, kot mali otročički, ki vedno hočejo igračo na najvišji polici.
A to so moški, ki navkljub omenjenemu seznamu vseh nujnih karakteristik njihovega optimalnega dekleta v resnici sploh ne vedo, kaj si v resnici želijo. Družino? Seks za eno noč? Resno zvezo? Spremljevalko, s katero se bodo lahko pohvalili pred prijatelji, pa čeprav nimata ničesar skupnega?
Medtem preostali moški iščejo le eno – žensko, ki se zaveda svoje vrednosti. Žensko, ki se ne igra nepotrebnih igric, da jo lahko sveže zaljubljeni gospodič urno izloči iz samskega trga in okrona za svojo princeso.
Da imamo moški radi skrivnostne ženske.
To zapletanje okoli skrivnostnosti je ena največjih zablod na zmenkarski sceni. Omenja se pogosto in vsepovsod, kako je treba biti skrivnosten, ker to še bolj privlači drugo osebo. Ali to pomeni, da naj bi zmenki v bistvu bili le niz reševanja zapletenih ugank o izbrani osebi, preden se dokopljemo do njene prave podobe?
Prisiljena skrivnostnost, kjer bo ženska tu in tam preklicala kakšen zmenek, samo zato, da bo izpadla skrivnostno, pri moškem običajno ne vzbudi nič drugega kot strah, da se vse skupaj ne razvija tako, kot bi se moralo.
Ženske so moškim tako ali tako že same po sebi dovolj skrivnostne. Predvsem s svojo ženstvenostjo, ki nam je tuja in nepoznana, zato pa vedno tako vznemirljiva. Skrivnostnost ženske je v njeni emotivnosti, v njeni empatiji, v izražanju ranljivosti, v čutnosti in seveda tudi v tisočerih lepotnih izdelkih, za katere nimamo pojma, čemu so namenjeni. To je mistika, v katero se moški rade volje zapletemo.
Preverite še:
- 5 fraz, ki jih v razmerju ne želimo slišati
- Je neodgovorno, da poročena ženska potuje sama?
- Zakaj je lahko super, da ste se z nekom razšli?