Si znata priznati, da sta prišla do točke, ko sta postala drug za drugega 'nevidna'?
Številni se v svojih partnerskih odnosih srečajo s tem, da ne najdejo več skupnih tem, o katerih bi s partnerjem razpravljali. Včasih se celo izgubi tisti žar v očeh ob nekem dogodku ali pa se pogovori sukajo bolj ali manj okoli tega, kdaj je treba kaj narediti v zvezi z otroki, kdaj je treba v nabavo tedenske zaloge hrane, kaj je treba še postoriti okoli hiše, in podobnih trivialnih in vsakodnevnih tem.
Priznanje
Malokdo zmore ob sebi in partnerju priznati, da je partnerski odnos zabredel globoko v močvirje predvidljivosti, rutinskosti, naveličanosti in praznine. S soprogo ali soprogom gledata drug mimo drugega, z verjetno že odraslimi otroki prav tako ne najdete več stika, zadovoljni pa ste, ker ste skozi leta pridnega dela prihranili kak cent ali zgradili veliko družinsko hišo.
Če ugotovite, da ste prišli do točke, ko ste s partnerjem postali 'nevidni', da se iz dneva v dan prebijate skozi rutinska vprašanja in opravila, je verjetno čas, da izstopite iz svojega 'normalnega' življenja ter iskreno in iz srca pogledate sebe, svojega partnerja, otroke in odnose, ki so se spletli oziroma razgradili. Verjetno boste ugotovili, da ti odnosi niso takšni, kot ste si jih želeli ali ste mislili, da jih imate.
Tisti, ki so se sposobni spopasti s takšnim položajem, so zmožni tudi tega, da začnejo izboljševati odnose, tako do sebe kot do partnerja in otrok.
Takšna angažiranost zahteva mnogo truda, energije, potrpežljivosti in želje po tem, da se s partnerjem ponovno začutimo žive, zadovoljne, sprejete, da komunikacija na vseh ravneh teče, pa ne le o tem, kakšno vreme bo jutri in ali je že čas za pranje vozila.
Odkriti pogovori so nujno potrebni
Ker sta v vsakem odnosu dva, je nujno potrebno, da se o svoji stiski, občutkih in željah odkrito pogovorite s partnerjem. Če tega ne zmorete, se obrnite na svetovalca za zakonske težave.
Veliko partnerjev v takšnih 'umirajočih' odnosih sploh ne prepozna tega, da odnos do drugega partnerja ne 'štima'. Prepričani so bili, da je vse v najlepšem redu, le da je res občasno drugi partner zamišljen ali bolj pasiven kot običajno.
Treba se je iskreno in iz srca pogovoriti ter skupaj začeti ponovno tkati nitke privrženosti, pripadnosti, radosti in želje deliti svoj čas z drugim človekom, ki smo si ga izbrali za sopotnika skozi življenje.
S trudom, željo in vloženo energijo se lahko dosežejo zelo kakovostni premiki v odnosu. Nekje je pač treba začeti.
Melita Kuhar, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok