Ko nekoga ignoriramo, se delamo, kot da ga ni. Kar je zelo pogosto v partnerstvu, kajne? No, pa tudi nekateri nezreli starši mislijo, da dobro vzgajajo svoje otroke, ko jih ignorirajo ob nečem, kar staršem ni po volji.
Mimogrede, takšni vzgojni prijemi so seveda izjemno uničevalni za zdrav in kakovosten odnos med staršem in otrokom, zaupanje otroka do starša se počasi uničuje in potem se ostareli starši sprašujejo, kje za vraga je šlo narobe, ko jih odrasli otroci nič več ne spoštujejo.
Da se vrnem k ignoranci kot enemu od orodij, s katerimi se kaznuje ali maščuje ljubi osebi. Raziskovalci, ki so se ukvarjali z vedenjem primatov, v našem primeru goril, so ugotovili, da je največja kazen za posameznega člana goriljega tropa ignoranca, torej je sankcija za nedovoljeno vedenje tako rekoč njegova likvidacija. Ker primati preživijo le v tropu, v okviru katerega negujejo drug drugega in skrbijo za podmladek, alfa samec krdela (poglavar) vsako kršenje takšnih zakonitosti obsoja na ignoranco. Ker tako izgnani posamezniki ne zmorejo preživeti sami, se jih z ignoranco obsodi na smrt.
Kako pa je to pri nas, baje razvitih bitjih, ki vse želimo nadzorovati, imeti pod kontrolo, vse si hočemo razložiti z umom in le malo živimo v skladu z notranjimi potrebami, željami in pričakovanji?
Ko ignoriramo partnerja, mu s tem pokažemo, da nam ni mar za njegovo plat zgodbe, ki je vodila do nesporazumov in prepirov, ker vztrajamo zgolj pri svoji plati skupne zgodbe. Z molkom in igranjem, da ga ne opazimo in z njim ne komuniciramo, se mu želimo maščevati za nekaj, za kar čutimo, da nas je prizadelo. Včasih se tudi moremo lotiti razčiščevanja spora in se odločimo za ignoranco.
Ali s tem kaj rešimo?
Kot pogosto poudarjam, je temelj zdravih odnosov kakovostna, dvosmerna in aktivna komunikacija. Le z njo lahko razrešimo različna gledišča na isti problem, vodi nas k rešitvam in s tem izkazujemo partnerju, da nam je mar za njegovo stališče, ki je seveda običajno drugačno kot naše.
Navsezadnje, če se ne moreta zediniti o nekem nesporazumu, kako ga rešiti, se za tisti dan zmenita, da se danes pač ne moreta dogovoriti in da bosta o tem govorila in zadevo reševala naslednji dan. Kje pa piše, da se moramo o vsem vedno strinjati?
No, pomembno pri tem je zavedanje obeh vpletenih, da se zadeva mora razčistiti slej kot prej in da se je ne sme pomesti pod preprogo. Zdi se mi, da je tole pometanje pri nas nacionalni šport. Kolikokrat slišim svoje drage stranke, ko začnejo svojo pripoved s tem, da se nikoli kvalitetno ne pogovarjata in da eden od njiju vedno najde izgovor, zakaj se o perečem problemu ne bi zdaj pogovarjal. In tako ostane vse več vzrokov za nesporazume nerešenih, ker so 'pospravljeni' v omare. V njih se sčasoma spremenijo v okostnjake, ki začnejo iz teh omar padati ven, ko se par začne res globalno razhajati. Škoda, mar ne?
Z ignoriranjem nikoli ničesar ne rešimo. No, jaz tega ne verjamem. Ker to pač ni komunikacija in ne vsebuje časa, ki bi si ga par namenil v smislu, da želita doumeti, kaj se plete v sočloveku, s katerim delimo svoje življenje, v dobrem in slabem. Ne, s potiskanjem partnerja v osamo povzročamo pasivno agresivno odzivanje le-tega, saj nemoč, ko nisi slišan in se ti ne prisluhne, sčasoma povzroča jezo. In s tem kompletom težkih emocij ne moremo pričakovati, da bomo živeli v skladnem in zdravem odnosu.
Zato, dragi moji bralci in bralke, pogovarjajte se, ljubite sebe in drug drugega, izkazujte si pozornost in zaupanje.
Napisala Melita Kuhar, strokovnjakinja za partnerske odnose in vzgojo otrok
Če bi se radi naročili na individualno svetovanje ali kaj povprašali, pogumno pišite na: info@svetovalnica.si ali pokličite na tel.št. 031 666 168. Več na www.svetovalnica.si.
Novo na Metroplay: Pogumna Slovenka, ki je sledila svojim sanjam in preplula ocean | Mastercard® podkast navdiha z Borutom Pahorjem