Samodejno delovanje je verjetni prevod naslova. Letala imajo avtopilote, ki po vnesenih koordinatah in navodilih krmarijo orjaške jeklene ptice po zraku. Kako pa mi delujemo na avtopilotu?
Zalotila sem se, da vozim popolnoma avtomatsko, rutinirane operacije udeležbe v prometu torej potekajo samodejno. Ne razmišljam več o tem, kako je treba izvesti menjavo v višjo prestavo, ampak se to dogaja avtomatično. Med temi operacijami v vozilu razmišljam mogoče o tem, kako bom napisala na primer pričujočo kolumno. In se ob tem zavem, da premnoge stvari v življenju počnemo avtomatsko.
Naše življenje je na prvi pogled skupek rutiniranih opravil, ki jih z večjo ali manjšo doslednostjo izvajamo skozi vsakodnevno življenje. Odklonov ni, čeprav si radi domišljamo, da se nam kar naprej dogaja nekaj novega. Smo le na avtopilotu, ki pa se je mogoče kdaj malce potuhnil in nam dal lažen občutek svobode v smislu, da smo sami šefi svojega življenja.
Poglejmo svoje avtopilotne programe: od malega vemo, da si je treba umivati zobke vsak dvakrat na dan, da je treba pozdraviti ljudi, ki jih poznaš, da si zjutraj rutinirano pripravimo kavico pa zajtrk, otroke priganjamo, da se čim hitreje oblečejo in nekaj toplega vržejo vase, preden jih odpokate v šolo, vi v službi izvajate večinoma rutinske delovne operacije, doma spet avtopilot deluje kot nekakšna združba družinskih pravil in procedur.
Pa saj avtopiloti so na naši strani, poenostavijo nam procesiranje enakih rutinskih opravil in nam ne jemljejo naše že tako šepave energije, temveč imamo možnost, da nekaj opravljamo, ne da bi se pri tem vedno znova spraševali, zakaj je to tako, čemu je treba to tako narediti, kakšen bo rezultat, ali se da kaj spremeniti, poenostaviti in tako dalje. Ko se začnemo spraševati zgornja vprašanja, se nam dogaja, da aktiviramo svoje notranje sile in gremo v akcijo iskanja odgovorov. To pa seveda zahteva naše energetske in miselne vire. Ali si to lahko privoščimo?
Avtopiloti so lahko tudi nevarni, saj nam dajejo lažno utvaro, da so naši zvesti pomočniki in da smo nekako kar odvisni od njih, se pravi od naše vzpostavljene rutine. Ta rutina ne dopušča svobodnega razmišljanja 'izven okvirjev', ne daje možnosti radovednega raziskovanja in časa, ki se pri tem zapravi. Učijo nas, da moramo biti vedno najučinkovitejši in pri tem ni možnosti, da bi razmišljali malce po svoje. Predvidljivost je rakasta rana vsakega odnosa.
Zakaj danes pišem o samodejnem udejstvovanju, v katero smo ujeti vsi? In zakaj sta rutina in predvidljivost tako nevarni? Predvsem v partnerske odnose se oba pojma zavlečeta izredno globoko, ker predstavljata neko lažno cono udobja, v kateri se nobenemu od partnerjev ni treba preveč naprezati in ohranjanje status quo pozicije je še največji napor. Ampak ali takšno razmišljanje vodi v napredek odnosa, v kvalitetno izmenjevanje različnih stališč in konfrontacij med različnima osebnostma, kar partnerja sta?
Ko predvidevamo, kaj se kombinira v glavi našega partnerja, pa tega ne razčistimo, ali se mu to res plete, temveč kar nekaj sklepamo, delamo v odnosu veliko razpoko, ki jo je težko popraviti in nazaj zacementirati. Zato pa kar naprej mantram, da se je treba pogovarjati in poslušati, izmenjavati pozornosti in komplimente, se usklajevati, delati kompromise in iskati presečne točke, ki kolikor toliko zadovoljijo oba. To je približen opis delovanja tudi izven avto pilota, saj vse našteto zahteva od para voljo, čas, energijo, pogum, ljubezen in spoštovanje.
Avtorica prispevka sem univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja in diplomirana socialna delavka Melita Kuhar Pucko, ki vodim projekt Svetovalnica, www.svetovalnica.si. Če bi se radi naročili na individualno svetovanje ali me kaj povprašali, pogumno pišite na: info@svetovalnica.si. Več o zgoraj napisanem si lahko preberete tudi na socialnem omrežju www.facebook.com/Svetovalnica.
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?