Ravno ko se je staro leto zakotalilo v novo, mi je prijateljica razkrila eno boljših novoletnih zaobljub
rekla je, da bo v novem letu poskušala na svet gledati drugače. Da bo poskusila resetirati svoje obstoječe miselne vzorce in do življenja pristopiti z drugačno perspektivo.
Ugotovila je namreč, da se ljudje pri lastni sreči vse prevečkrat omejujemo z zarjavelimi prepričanji, da smo ujeti v nemilost usode in da je ta svet, v katerega smo bili vrženi, nezmožen sprememb, ki bi nam dovoljevale razvoj v kvalitetnejšo prihodnost.
Vdani v to nesrečo pa potem pozabimo, da se svet v bistvu ne vrti okoli nas in da imamo precej proste roke pri tem, kaj ustvarimo iz svojega življenja. Mogoče se zdi smešno, a na tem mestu je mogoče smotrno, da citiram kar Gandalfa – ja, ostarelega čarodeja iz fantazijske sage Gospodar prstanov – ko ob negodovanju Froda odvrne, da ni na nas, da bi si želeli, da se slabe stvari ne bi dogajale za čas našega življenja, ampak da je vse, kar se moramo odločiti, le to, kaj bomo naredili s časom, ki nam je dan. Zato je morda pametno, da tega časa ne trošimo za stres in skrbi, ki niso osnovane na ničemer drugem kot na tem, da nas naši možgani znajo zelo dobro zavajati. Poglejmo, kako …
Zaletavanje v navidezno zgornjo mejo
Poznate tisto situacijo, ko pogledate življenje neke osebe, ki ima recimo kup nekih težav in nezgod in pomislite, kako ji še uspeva ohranjati voljo, da se zjutraj skobaca iz postelje? Dejstvo je, da skozi življenje vsi izkusimo določeno razmerje med srečo in bolečino. To razmerje pa je popolnoma subjektivno, specifično od človeka do človeka in skozi čas se nanj privadimo. Tako se nam marsikatere tegobe iz lastnega življenja, ki so morda komu drugemu popolnoma nepredstavljive, zdijo vsakdanje. Sprejemljive. Prav to razmerje med slabim in dobrim v življenjih pa nam je lahko tudi ovira. Sploh, ko se pričnejo nagibati v prid sreče. Takrat lahko naletimo na pojav, ki ga psihologi precej nedvoumno imenujejo 'zgornja meja'.
Ta meja ustvari občutek neudobja, če je naše življenje nenadoma preveč lepo. Preveč mirno. Več sreče, kot nam jo določa ravnotežje, nam je lahko tuje in nenaravno. Posledično začnemo nezavedno ustvarjati probleme, iščemo dramo ali pa naletimo na občutke anksioznosti, čeprav je vse v našem življenju popolnoma urejeno. Z ustvarjanjem težav tako iščemo tisto poznano ravnotežje, ki nam je preprosto le bolj naravno.
Osredotočanje na negativno
Če boste jutri dobili deset komplimentov in eno kritiko, se boste zelo verjetno osredotočili le na tisto kritiko. Pa če je bila utemeljena ali ne. Ljudje se znamo na kritike in žalitve fokusirati tako predano, da nas znajo tudi popolnoma obsedati – ne pustijo nam spati, premlevamo jih v glavi tudi leta pozneje in zapisane jih imamo globoko v spomin, da se nam potem naključno prikradejo v misli, ko jih najmanj pričakujemo (recimo pod tušem, tik pred spanjem, morda celo v sanjah).
A brez skrbi – to ne pomeni, da se inherentno negativna oseba. Je le eden od čudovitih delov naše psihe, saj je identificiranje problemov človeški preživitveni mehanizem. Namreč – če smo v preteklosti prejeli kritiko, ker smo slabo zavarovali vhod v jamo in so sabljezobi tigri skorajda pojedli našo familijo, je ta kritika bila pomembna informacija za naše nadaljnje preživetje. Naši možgani se na tem področju očitno še niso najbolje adaptirali, saj danes, ko se kritike in žaljivke lahko nanašajo tudi na najbolj banalne stvari, te napačno interpretirajo kot življenjsko ogrožajoče, čeprav to niso.
Obremenjevanje s samim seboj
Terapevti temu šaljivo pravijo 'kompleks žarometa', predstavlja pa tisto poznano težnjo, da večino dneva razmišljamo o sebi in o tem, kako nas drugi ljudje vidijo. Ogromno naših dejanj in besed je formuliranih z mislijo na to, kako bodo na nas gledali drugi ljudje. Pri tem pa pozabljamo, da to ne skrbi samo nas – ampak čisto vse ljudi (tudi tiste, ki pravijo, da jih ne).
Sploh v digitalni dobi, ko imamo do svoje zasebnosti odprtih kup dodatnih kanalov –
ljudje nas lahko žokajo prek telefona, Facebooka, elektronske pošte in še kupa drugih aplikacij – se nam lahko hitro zazdi, da so ljudje na nas pozorni bolj, kot dejansko so. To nas lahko vodi v stres, saj začnemo odzive drugih ljudi pretirano analizirati – obremenjujemo se, ker je bil odgovor na elektronsko pošto kratek, ker odgovora na sporočilo ni bilo, ker smo imeli slab odziv na objavo na Facebooku, vse v prepričanju, da smo v središču pozornosti, medtem ko preostali ljudje v bistvu le živijo svoja življenja – in so pod stresom zaradi podobnega prepričanja, da vsi ves čas gledajo in opazujejo njih.
Iluzija pomembnih nepomembnosti
Včasih nam kakšne skrbi še posebej prevzamejo misli. Vzemimo poznan primer: recimo, da ste naleteli na nepotrjene govorice o morebitnem odpuščanju v službi. V luči tega podatka se vam potem zdi, da vam usoda na vsakem koraku daje namige, kako vas bo doletelo najhujše – prižgete radio in naletite na novice o odpuščanjih, gledate film in v zgodbi glavnega igralca nenadoma odpustijo, še na Facebooku naletite na kakšno objavo o tem, kako grozno je znancu, ki že lep čas ne najde službe. Kot da se nenadoma vse naokoli vas pojavljajo le opozorila na to zelo specifično temo.
Kar se v resnici dogaja, pa ni usoda, ki vam želi karkoli namigniti. Ker ste obremenjeni s to informacijo, vaši možgani prenehajo filtrirati tisto, kar je povezano s tem podatkom, in to spuščajo v vašo zavestno pozornost. Na katerikoli drug dan bi vse to preprosto preslišali in spregledali, a naši možgani se izdatno potrudijo, da nas sabotirajo, zato si to lahko napačno interpretiramo in potem posledično po nepotrebnem potonemo še globlje v stres.
Lastna projekcija sveta
In za konec še najmočnejši miselni proces, ki nas lahko hitro prepriča, da je naše življenje ena sama nerešljiva beda. Projekcija. Ali kot pravijo: svet ni takšen, kot je, ampak takšen, kot smo mi. Povedano drugače – svet je takšen, kot sami mislimo, da je. Za nas, seveda. Ker to, kako gledamo na svet, pove več o nas, kot pa o okoliščinah, v katerih živimo.
Živite prepričani, da je vse zaroteno proti vam? Živite prepričani, da vsi za vašim hrbtom spletkarijo? Ste prepričani, da ste obdani z negativnostjo, ki vas ovira na poti do vaše sreče? Takšne misli, ko se strnejo skupaj in v vas odzvanjajo kot nekakšna notranja mantra, lahko postanejo samouresničujoča se prerokba. Zato previdno, s kakšnimi mislimi živite. Če želite srečo, morda za začetek spremenite svoj pogled na svet. Poiščite tisto drugo perspektivo in dovolite, da se s tem spremeni tudi vaša lastna projekcija sveta.
Foto: Shutterstock
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?