Po (še enem) zelo filmsko obarvanem vikendu, kjer sem se ob odsotnosti drage lahko brezskrbno prepustil kino izboru, ki njej ne bi bil najbolj po volji ...
... (superheroji, znanstvena fantastika, klasična fantastikain vse, kar je v zadnjih nekaj letih posnel Tom Cruise), sem v polovičnem dremežu nekje sredi noči pričel opažati, da se moškim v filmih nikoli ne godi prav dobro.
Kot da ima Hollywood že vnaprej razdelan kalup moške vloge, ki mora ustrezati nekim preživelim standardom, da je lahko gledalec ob gledanju prepričan o avtentičnosti moškega na zaslonu (oziroma platnu, če ste tako pogumni, da si upate filme gledati v družbi drugih ljudi).
Moderna razglabljanja o spolih moške čedalje bolj predstavljajo kot nadvse kompleksna bitja, ki so v tem tisočletju morda vendarle skočila na naslednjo razvojno stopnjo in niso sestavljena le iz funkcionalnih mišičnih tkiv, godrnjanja, nenadzorovane poraščenosti in visoke tolerance za pivo, ampak se nekje pod vsem tem skriva celo nekaj namigov na emocije, samozavest in potrebo, da jih ljubi čisto vsaka ženska na svetu. Kljub temu Hollywood na odtenke med enim in drugim moškim še ni pripravljen, ampak skrbno sledi nastavljeni formi, ki pa se zdi, da lahko komu poda celo napačno mnenje o realnem preseku moške populacije.
Vsi moški so visoki in postavni
Oziroma, če želiš biti tisti moški, ki bo rešil svet in na koncu poljubil glavno žensko vlogo, moraš biti visok in postaven. Nizkih moških v filmih praktično ni, čeprav obstajajo nizki igralci. Prej omenjeni Tom Cruise se drži na 172 cm višine, še bolj mišičasti Sylvester Stallone na 177 centimetrih, zdaj odrasli Harry Potter (pardon, Daniel Radcliffe) meri 165 cm, Joh Hutcherson, ki je na koncu Iger lakote osvojil seksi Katniss (pač, bil je dolg vikend), pa je zrastel le to 167 cm. Podpovprečno nizkih igralcev – in to tistih vrhunske kvalitete, od Dustina Hoffmana do Elijah Wooda – je ogromno, a ko se pojavijo v filmih, so vsi predstavljeni v sorazmerju z njihovimi resnično visokoraslimi soigralci. Kako? S pomočjo pručk in dvignjenih tal, seveda, ampak bolj kot kako je vprašanje – zakaj? Odgovor je sila preprost: Hollywood je prepričan, da gledalci ne bi mogli dojeti 172 cm Toma Cruisa kot herojskega protagonista, če bi on moral v vsakem kadru gledati navzgor proti svojemu soigralcu, recimo 185 cm visokemu Vingu Rhamesu. Kar pomeni, da po hollywoodskih standardnih nizki moški niso material za heroje. So pa material za komične vložke. Vse, kar je nizko, je v filmih vedno smešno. Škratje, pritlikavci, hobiti in Danny DeVito.
V filmih so torej vsi moški, katerih vloge niso specifično pisane tako, da je govora o osebi nižje rasti (kar je običajno za res nizke igralce, na primer Joa Pescija), predstavljeni, kot da med njimi ni razlik v višini. In ironija, da je telesna višina, od vseh karakteristik, s katerimi bi se lahko obremenjevali, ena redkih, na katero ne moremo čisto nič vplivati.
Vsi moški komunicirajo (tudi) s pestmi
Osemdeseta so nas učila, da moški junaki v akcijskih filmih ne potrebujejo možganov. Če niso bili sposobni tvoriti koherentnih stavkov, so preprosto posegli po še večjem orožju. Za vsak še tako diplomatski spor se je v osemdesetih našla puška, ki je zadeve lahko rešila brez večjega poznavanja podredij. Sylvestru Stallonu in Arnoldu Schwarzeneggerju je uspelo zgodnjo kariero zgraditi si zgolj s kruljenjem in uporabo masivnih strelnih orožij. Potem pa smo prišli v novo dobo, ko se je pri moških cenilo še kaj več kot le obseg bicepsa in odpornost proti desnim krošejem.
Dobili smo akcijske junake, ki imajo več doktoratov kot obstaja študijskih smeri, ki znajo več tujih jezikov kot Papež in so obenem sofisticirani džentelmeni, tako da jih lahko po obisku džungle brez težav pelješ na kosilo v civilizacijo. A to ni spremenilo dejstva, da se morajo tudi ti moški neprestano dokazovati s pestmi. To je preprosto del hollywoodske moške forme.
Biti piflar je danes sicer privlačno, ker je pamet seksi, a v večini tovrstnih filmov nihče od protagonistov ne zmaga zato, ker je vrhunski pametnjakovič, ampak mu to, da je pameten in izobražen, le dovoljuje, da zna pesti uporabljati še bolje. Kot Sherlock Holmes, vedno absolutni destilat britanske uvidevnosti, v hollywoodski različici z Robertom Downeyjem Jr., svoj genialni um izkorišča za to, da vnaprej predvidi poteze napada nasprotnika, tako da mu potem lahko spretno skoči v nasprotno smer, mu s komolcem dislocira spodnjo čeljust, s sunkom v pleksus vzame dah in ga nato s členkom sredinca pokonča z udarcem v sapnik. Tisti resnično pametni piflarji raje zasedajo mesta junakovih pomočnikov, ki pa so – spet – komične karikature pametnih ljudi, ki obvladajo računalnike ali pa končajo kot zlobneži.
Vsi moški so potrti, ker je potrtost seksi
Turobnost je atmosfera, v katero so pogosto zaviti moški filmski junaki. Deloma zato, ker je osnova snovanja fiktivnega lika v tem, da ima neki notranji boj, ki ga mora preseči, da lahko na koncu izstopi kot popolni zmagovalec. Zato Batman deluje. Bolj turobnega superheroja niti ne bi mogli najti, čeprav mu je Superman v zadnji skupni odisejadi kar dobro pariral. Vedno črnogledi in jamrajoči junak serije Beg iz zapora (ki trenutno doživlja novo uprizoritev), je postal glavni akter premnogih ženskih sanj ravno zato, ker ima vedno žalostno priprte oči in melanholičen ton glasu. Ta nuja, da morajo moški junaki imeti neki posttravmatski sindrom ali globoko žalost zaradi kopice preminulih bližnjih, je namreč pomemben element približevanja junaka gledalcu. Češ, poglejte, tudi on ima probleme, a jih bo rešil, da bo potem lahko rešil še ves svet. Pobesneli Max je odličen primer – v zadnji nastavitvi, ki je bila med drugim celo nominirana za oskarja, se Tom Hardy nikoli ne zasmeji, nikoli ne pove kakšne šale, nikoli ne pokaže čustvenega odziva. Njegov največji socialni preboj je, ko Charlize Theron pove svoje ime, pa še to se pripeti v drugi polovici filma. Sporočilo je jasno: globoko trpeči moški so privlačni moški.
Med princi in princeskami
Dolgo so Disneyjeve risane princeske bile edine ženske filmske protagonistke, zato so jih servirali nadvse previdno, saj so bile vzor celim generacijam odraščajočih deklic. Bili so tako skrbni in previdni, da ne bi karkoli formirali narobe, da so na prince popolnoma pozabili. Celo tako zelo, da jim niti niso dali imen (lahko poskusite poimenovati tri, a mimogrede, Aladin ni bil princ). Princi so bili vedno ideal moškega, tisto, k čemur naj bi dekleta stremela. Lep, s košato pričesko, bogat, na belem konju, z dvorcem, kamor princeski ne bo sram povabiti ljubosumnih prijateljic. Kako mu je ime? Ni pomembno. Je idealen, ker je princ. Njegova edina vloga je, da je čeden in da princesko, če se pozabi zbuditi, zbudi s svojim magičnim poljubom. Še zadnji, če ne morda prvi hollywoodski mit o moških, ki pa ga je v realnosti precej težko doseči – biti nemarno premožni, lepi kot slika in biti sposobni zaljubiti se na ukaz. Problem je namreč v tem, da imamo v Sloveniji precej omejeno količino dvorcev.
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?