O paradoksu milenijca ...
Paradoks milenijca – torej tistega, ki pripada t. i. generaciji Y, kohorti mladeži, ki je nasledila famozno generacijo X in je bila rojena nekje med letoma 1985 in 2000, če upoštevamo demografske in raziskovalne termine – je v tem, da ga v bistvu popolnoma nič ne zanima, obenem pa ima o čisto vsem mnenje.
Da lahko takšnemu paradoksu uspe kontinuirano cveteti v celi generaciji ljudi, je treba živeti v svetu, ki je dovolj individualističen, da lahko čez življenje drviš brez potrebe po obremenjevanju s čimerkoli drugim kot lastnim udobjem, in ima obenem nešteto kanalov, kjer lahko vsakdo zelo hitro in enostavno pride do katerihkoli informacij. In današnji svet je prav takšen. Ležimo na kavču, utrujeni od dejstva, da smo budni že več kot pol dneva, in z napol izklopljenim kognitivnim sistemom strmimo v telefon, iz katerega bruhajo informacije o čisto vsem. Vsaka informacije pa pride tudi z mnenjem.
Že v naslovu je oblikovana tako, da bralec dobi občutek informiranosti – kaj je največje, najdaljše, najbolj grozovito, najbolj senzacionalno – potem pa je opremljena še s komentarji drugih bralcev, ki imajo seveda prav tako mnenja, za katera se jim zdi nujno, da jih delijo. Tako z drsanjem prsta po zaslonu absorbiramo nepopolne informacije in jih nemudoma opremljamo z mnenji. Ta mnenja lahko postanejo realnost nekoga, ki se v stvari ne želi poglabljati. Zato imamo danes več političnih, prehranskih in medicinskih 'strokovnjakov' kot pa tistih pravih strokovnjakov.
Klub temu gostilniško premetavanje mnenj o geopolitičnih mahinacijah in srbečih izpuščajih v bistvu niti ni tako dramatično. Bolj se izkaže ta paradoks moteč, ko začne vplivati na dobrobit življenj teh milenijcev. Če so se prejšnje generacije borile, da so naše zasebnosti kar čim bolj razbremenjene vseh predsodkov, pomislekov in ovir – da torej končno lahko vsakdo pelje v posteljo karkoli ga že najbolj rajca – smo bili v prehodu v novo tisočletje prepričani, da milenijci uživajo v sadovih teh bojev: seksajo vsepovprek, ker jih nihče ne sprašuje, s kom in zakaj, se družijo z vsakim, ki jim prija, ljubijo in živijo v ekstazi svobodne ljubezni. In potem pride realizacija: milenijci v bistvu seksajo manj kot vse prejšnje generacije. So bolj depresivni kot vse prejšnje generacije. Imajo krajše ljubezenske zveze kot prejšnje generacije. Kaj je šlo narobe? Seveda – v poplavi polovičarskih informacij so si ustvarili mnenje tudi o ljubezni. A to mnenje ni osnovano na realnih pričakovanjih.
Ko so pobarali milenijce o njihovih pričakovanjih na ljubezenskih področjih, so se ta brala kot scenariji za romantične filme. Kot pravljične puhlice. Kar je seveda posledica mamljivih medijskih vsebin, ki zaradi senzacionalnosti floskule in ljubezenske mite spreminjajo v obljube. V pričakovanja. In potem imamo generacijo nezadovoljne mladine, ki ne najde sreče v dvoje. Preprosto zato, ker iščejo tisto, kar ne obstaja. Kaj bi torej morali vedeti?
Odnosi niso enostavni
Romantične TV-serije pokažejo lahkotnost in pravljičnost romantičnih razmerij. Dva človeka se pogledata, nemudoma preskoči iskrica in ker sta si tako ali tako usojena, je vse od tu naprej točno tako, kot mora biti. A kot je pred časom Sandra Bullock povedala v intervjuju: "Samo ljubezen ni dovolj." Ljubezen je super stvar. Je čudovita smetana na vrhu trdnega odnosa. A da vse skupaj obstane in deluje, da je razmerje funkcionalno in smiselno za oba udeležena, je treba vložiti kar nekaj dela. Na sebi, na samem odnosu, na komunikaciji, na potrpežljivosti in na kompromisih. Ni dovolj le pomežik, vse drugo pa je usoda.
Ljubezen druge osebe ni tisto, kar nas definira
V srednji šoli smo običajno trpeli Kristusove muke, če nam simpatična sošolka ni vrnila pozornosti in se nam je zdelo, da zato naš obstoj izgublja ves smisel. S tem pa se potem tudi naučimo, da nas v bistvu ljubezen ali pozornost nekoga drugega ne definirata, ne določata tega, kdo smo in kako kakovostno živimo. Žal pa številni mediji danes izpostavljajo prav ta mit – mit sorodne duše, mit ideje, da postanemo celota šele, ko najdemo drugo polovico, da se dokončno realiziramo šele, ko vstopimo v odnos. Posledično imamo danes tam zunaj kopico ljudi, ki so nesrečni v razmerjih, ker ne vedo, zakaj se njihovo življenje ob vstopu v razmerje ni nemudoma spremenilo v pravljico. Na koncu torej še vedno drži, da dokler nisi srečen sam s seboj, ne boš nikoli srečen v dvoje.
Popolnost ne obstaja
Nekje v sredini devetdesetih smo se ravno dobro otresli ideje, da moramo ljudje nenehno stremeti k popolnosti, ko se je ta plošča nenadoma spet obrnila. In strmenje k nedosegljivemu idealu se je potenciralo na patološke razsežnosti. Sprejema se samo popolna lepota, takšna, kot jo obdelano in filtrirano vidimo v revijah, filmih, videospotih in – ne nazadnje – na družbenih omrežjih. Ta vizualni ideal je danes postavljen tako za ženske kot tudi za moške. Popolne mišice in popolna kariera. Popolne dojke in popolna koža. Zapadli smo v kulturni vzorec destiliranega narcisizma – staranje moramo odpraviti, ker je sramotno, bolezen pomeni šibkost telesa, premalo denarja v denarnici pa pomeni šibkost uma. Išče se popolnost, ki ne obstaja, pri čemer se pozablja, da nas ravno odstopanja od popolnosti delajo v unikatne osebe, kakršne smo.
Partnerja ni mogoče spremeniti
Seveda se v paru oba nekoliko prilagodita. Tudi spremenita. V teh in onih površinskih odtenkih. On začne za seboj spuščati pokrov na straniščni školjki, ona se začne zanimati za znanstveno-fantastične filme. Morda kdo zaradi partnerja postane vegetarijanec. Morda kdo začne ali preneha kaditi. A fundamentalno, v globini, se človek ne more spremeniti. Ljudje smo to, kar smo. Človeka sprejmete z njegovim bistvom, ker s tem njegovim bistvom lahko živite – v nasprotnem primeru morate sprejeti dejstvo, da ga siljenje, teženje in nerganje ne bo spremenilo, le ustvarilo bo atmosfero prezira in tesnobe.
Anonimni seks ni tako zabaven, kot si domišljamo
V času Tinderja in podobnih aplikacij za hitre zmenke si lahko prehitro predstavljamo, da je to zlata doba anonimnega seksa. Kar se nekomu, ki že več let ždi v resnem razmerju, mogoče zdi atraktivna in vzburljiva ideja. Skočiti v posteljo z neznano osebo vsekakor je razburljivo, a študije vedno znova potrjujejo, da je seks mnogo boljši med partnerji v resnih razmerjih, prvenstveno zaradi večje čustvene povezanosti. No, pa tudi to, da dobro vesta, kaj drugemu resnično prija, zna biti še kako priročno.
Vedno smo lahko boljši partner
Razumemo, da vam je mama skozi odraščanje neprestano govorila, da ste najlepši in najpametnejši in mogoče ste se čez srednjo šolo prebili v kliki popularnejših mulcev zato, ker ste imeli enako pričesko kot eden od znanih nogometašev, ali zato, ker so vam dojke vzbrstele prej kot sošolkam, a to še ne pomeni, da ste božje darilo. Vizualna atraktivnost in dejstvo, da ste med bolj želenimi osebami za parjenje še ne pomenita, da ste dosegli svoj maksimalni potencial in vam za partnerja ni treba narediti nič več kot le to, da se prikažete na vratih. Pozabite na to, kar mislite, da veste o sebi. Preberite kakšno knjigo, začnite odkrivati osebo, s katero ste v odnosu, izpostavite se dejavnostim, v katerih lahko okrepite svojo osebnost, ne le svojega telesa. Če se trudimo biti vedno boljši, ostanemo tudi vedno zanimivi.