Današnji naslov mi je posredno dala ena od strank v Svetovalnici. Gospod srednjih let pravi, da je opravil 'inventuro' svojega dosedanjega življenja, kaj bi še lahko naredil, česa ni, pa je hotel, predvsem pa je spoznal, da mu je vsa leta zakona manjkalo topline v smislu uživanja v posteljnih aktivnostih.
Soproga ga je vsa leta zakona bolj ali manj ignorirala pri njegovih pobudah po spolnem zbliževanju in sčasoma ga je to pomanjkanje in stradanje seksa privedlo do spoznanja, da si želi spoznati kakšno damo, s katero bi to veliko vrzel lahko zapolnil, pa čeprav le enkrat na nekaj mesecev.
Ali ste se zamislili? Ste se našli v tej zgodbi? Drage gospe in dame, ki berete tole moje pisanje, ali podobno ravnate s svojimi moškimi in same sebe stradate uživanja v spolnosti ter hkrati iz različnih vzrokov tudi svojega moža/partnerja?
Točno ta gospod je namreč dobil idejo, da bi si privoščil skok čez plot v smislu nekakšnega maščevanja ženi, ker ga vsa leta ni uslišala, le da ne ve, kje najti osebo ženskega spola pri 50 letih, ki bi ji tudi ugajalo občasno ljubljenje brez obveznosti in seveda pod strogim režimom diskretnosti.
Pa sem začela razmišljati, kje dejansko se danes spoznavajo ljudje, kateri so tisti mediji, prostori in časovni okviri, ki omogočajo druženje, spoznavanje in morebitno parčkanje, ki lahko vodi tudi v resno zvezo.
Mislim, da ima vsaka starostna skupina nekakšna svoja pravila. Najstniki imajo socialna omrežja kot orodje za spoznavanja, ko drug drugega všečkajo, pa četudi se sploh (še) ne poznajo, ogledajo si vse slike, ki so naložene v profilih, ter se nato občasno dogovorijo za srečanje na določeni lokaciji, da se končno spoznajo še v živo. Pri tem načinu spoznavanja me bega pomanjkanje energetskega naboja, ki je vodilo nas iz malo starejše generacije, da se odločimo za tega ali onega partnerja ali partnerico, ko smo se spoznavali v živo.
Lahko tudi tisti, ki so že prerasli najstniška leta, spoznajo partnerja pri guljenju študentskih klopi, v službenem okolju, pri družabnem udejstvovanju, na raznih žurih, v končni fazi pa tudi prek spletnih portalov, ki so namenjeni parčkanju? Zakaj pa ne?
V tujini, predvsem v ZDA, imajo tovrstni portali številne člane, ki se spoznavajo prek spleta. Takšen način spoznavanja ni več tabu ali nekaj, o čemer bi rajši molčali in svojim otrokom ne bi povedali, kako sta se oči in mami spoznala, ampak je sodobna pot k nekomu, ki je mogoče kompatibilen z vami. Namesto da sedita drug nasproti drugega in si gledata v oči, ko se pogovarjata, čutita energije, zaznavata govorico telesa in sekundarne znake v živo, se vse to seli na medmrežje, kjer se morebitna zaljubljenca gledata prek kamere, vsak v svojem udobnem naslanjaču, kjer sta v varnem okolju svojega doma in izbirata med več možnostmi, ki se nudijo pod različnimi profili in opisi.
Ali lahko naš gospod tako najde gospo, ki bi imela enake želje kot on? Ali je to še vedno nekaj sramotnega, neprimernega? Internet nam danes nudi neskončne možnosti druženja, ki je sicer virtualno, a se lahko z nekaj interesa spremeni v realno, srečno in trajajočo zvezo, ki vodi navsezadnje tudi v družinsko gnezdo. Vsekakor pa ima svoj veliki čar tudi staromodno zapeljevanje in flirtanje v živo. To ti požene kri v glavo, šibi kolena in povzroča cel trop metuljčkov v trebuhu, ko se začne igra osvajanja. In prav to je tisto, kar nas dela žive in zanimive.
Več o zgoraj napisanem si lahko preberete tudi na družabnem omrežju www.facebook.com/Svetovalnica.
Avtorica prispevka je univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja Melita Kuhar Pucko, ki vodi projekt Svetovalnica, www.svetovalnica.si. Če bi se radi naročili na individualno svetovanje ali jo kaj povprašali, pogumno pišite na: info@svetovalnica.si.