Je kot uresničitev princa na belem konju: neskončni komplimenti, izrazi sočutja, preden sploh veš, da ga potrebuješ, seveda ti vedno ponudi še ramo, na kateri se lahko zjočeš. Zdi se predobro, da bi bilo lahko resnično. To še kako drži!
Pred dnevi je pisarno zajelo kolektivno cviljenje, ko je na mojo mizo prispel še en šopek rož. "Kakšno srečo imaš," je vzdihnila ena od sodelavk. Nisem ji mogla oporekati. Moj novi fant Mark je pač romantik. V polnem pomenu besede.
Ko sem ga pred šestimi meseci spoznala, je bilo moje življenje v razsulu.
Utrpela sem dva izredno boleča dogodka. Na podlagi slabe odločitve, ki je vodila v seks za eno noč, sem zanosila in nato pretrpela bolečo prekinitev nosečnosti. Za povrh vsega pa sem le nekaj tednov pred božičem postala odvečni člen v pisarni, kjer sem delala.
Združeni učinek ene travme na drugo me je popolnoma ugonobil. Bili so dnevi, ko se nisem mogla niti skobacati iz postelje. Od vesele dvajset-in-nekaj let stare punce, ki ima sanjsko službo in ogromno prijateljev, sem v le nekaj tednih postala neprepoznavna še sama sebi. Nisem mogla več.
V obupanem poskusu, da bi življenje vrnila na ustaljene tirnice, sem si rezervirala enosmerno karto iz Londona v Sydney, kjer je takrat živel moj brat.
Dva dni pred odhodom pa je v moje življenje vstopil Mark.
Ko sva se prek prijateljev spoznala, sva se najprej ujela v pogovoru. Nisem mislila, da se bo iz tega razvilo kaj več. Le zakaj bi se, če pa bo čez 48 ur med nama bila 16.000-kilometrska razdalja. A kljub temu sem se mu bila sposobna odpreti. Okvirno sem mu povedala, da me ni našel v najboljšem trenutku mojega življenja in da upam, da v Sydneyju najdem nov začetek.
A namesto da bi ga moja očitna ranljivost odbila, si je Mark zadal, da me reši.
Najprej mi je poslal prisrčno elektronsko pismo, v katerem mi je želel vse dobro. Prejela sem ga ravno, ko sem se vkrcavala na letalo.
V naslednjih dneh je sledila kopica spodbudnih sporočilc. Nato je v moj hotel prispel velik šopek rož, poleg pa kartica s pripisom: "Naj te nasmejijo." Čez nekaj dni sem prejela čevlje znamke Michael Kors – prav tiste, ki sem jih na poslovilni zabavi občudovala na stopalih neke druge ženske.
Sledili so nočni klici.
Nekega večera sva govorila kar osem ur skupaj, kar je zaradi časovnega zamika zanj pomenilo, da tisto noč ni spal niti minute. Le zato, da se je prepričal, da sem okej. Mislim, da ni ženske na tem planetu, ki je takšna pozornost ne bi ganila. Mark je bil impresiven moški.
Partner v odvetniški firmi že pri rosnih 26 letih, z naložbo v nepremičnine, pred časom pa je svojo pravno službo prekinil, da se je lahko začel uriti kot gasilec. Bil je prava mešanica možganov in mišic.
Moja ranljivost me je ob tem ves čas opozarjala. Le kaj vidi v meni? Zakaj lovi depresivno, nezaposleno, poškodovano dekle, če bi lahko imel katerokoli žensko?
Kmalu zatem je rezerviral letalsko karto za Sydney. In od trenutka, ko sem mu kot v kakšni romantični komediji na letališču stekla v objem, me je naslednjih šest tednov, ko je bil pri meni, komajda spustil iz rok.
Do tu vse osladno romantično, kajne?
Postopoma sva se začela dogovarjati o urejevanju delovnih vizumov in potencialnih služb, da bi lahko v Sydneyju zaživela skupaj. In takrat je Markova potreba po tem, da me reši, dosegla nezdrav preobrat. Začel me je nadzorovati.
Ko sva živela ločeno, sem želela, da bi se skupaj preselila v hišo, a je vztrajal, da je zame bolje, da imam svoj prostor. Pomagal mi je celo plačevati najemnino za garsonjero, ki si je sicer nisem mogla privoščiti. Najini nenehni klici zaradi razdalje so obenem omejevali moje družabno življenje. Preselila sem se na drugo stran sveta, tam pa nisem mogla najti nobenih novih prijateljev.
Vsega tega v tistem trenutku sploh nisem opazila.
Šele ko sem začela razmišljati in se vrnila na začetke, sem odkrila, kako zelo se je Mark potrudil, da me je popolnoma izoliral, me ohranjal v položaju ranljivosti, takšno, kot me je našel.
Če bi okrevala in se spet prebudila, bi se iz heroja v hipu prelevil v navadnega fanta, to pa zanj ne bi bilo dovolj.
Imel je sindrom princa na belem konju.
Po besedah psihologinje Mary Lamia ta sindrom definira kompulzivna in nezavedna potreba po reševanju drugega. "Princi na belem konju so lahko pod svojo krinko pomoči obsedeni z nadzorom," pove Mary.
"Videla sem primere, ko so takšni moški partnerico celo nadzorovali, kako se oblači, vse pod pretvezo, da ji pomagajo, da bo družbeno bolj sprejemljiva. Spet drugi so omejevali partneričino željo po izobrazbi, ker so se bali, da ji bo njeno novo znanje ponudilo tudi nove priložnosti, zaradi katerih jih bo potem zapustila."
Težave sem se začela zavedati šele, ko se je moje počutje izboljšalo in je začel iskati potešitev svoje kompulzivne potrebe po pomoči drugje. Nekega dne je na ulici našel mrtvo mačko. Pobral jo je in potem dve uri hodil naokoli in iskal lastnika.
Spet drugič se je v lokalnem baru neka njegova znanka pritoževala glede svoje bivanjske situacije, on pa ji je brez odlašanja ponudil prosto sobo v svojem domu. Svojemu kolegu, zasvojenemu s kockanjem, je posodil kup denarja.
Preden me je spoznal, se je celo ponudil, da prijateljici podari spermo.
Kmalu sem ugotovila, da mi to razmerje ne daje sreče – ampak me od sreče celo oddaljuje.
To mi je postalo še kako jasno po bolečem in precej surrealističnem pogovoru. Najin odnos je v trenutku prešel od vsega do ničesar, kar je bil strašanski udarec. Ja, bilo je boleče in bilo je žalostno, ampak vedela sem, da bom zmogla. Bila sem močnejša in bolj pozitivno naravnana glede prihodnosti kot kdajkoli prej.
Marka ne sovražim, se pa sprašujem, ali bo lahko kdaj resnično srečen. Morda je res bil moj princ na belem konju, a ko me je sijaj nehal slepiti, sem dojela, da je on tisti, ki bolj potrebuje reševanje, kot sem ga kdajkoli potrebovala sama.
Po predlogi Polly Taylor prevedel Darjo Hrib
Več podobnih vsebin najdete na Cosmopolitan.si
- Preverite tudi: Iskrena izpoved moškega: "Res ne znam prisluhniti ženski."
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?