Ustvarili smo si družbo, v kateri se zaničujejo vsakršni znaki šibkosti.
Družbo tako intenzivnega narcisizma, da si dovolimo obstajati le v najbolj optimalni različici – nasmejani, obsijani s soncem, neobremenjeni in, seveda, ljubljeni. Vsakršno odstopanje sprejemamo kot osebni poraz, kot sramoto, ki si je vse pogosteje ne upamo deliti z bližnjimi, zato o tem raje razglabljamo s plačanimi profesionalci.
Za takšen družbeni ustroj ne želim ponovno kriviti nečesa tako specifičnega, kot so družbena omrežja, a ne moremo mimo dejstva, da v tej zgodbi igrajo nadvse pomembno vlogo. Ko imamo javno platformo, na kateri ljudje selektivno objavljajo zgolj svoje osebne zmage, se zdi, kot da ne obstaja nič drugega.
A je resnica seveda drugačna. Eden teh osebnih porazov je tudi ločitev. Uradna ali neuradna – razpad resnega in dolgotrajnega razmerja ali pa dejstvo, da je pri tridesetih nekdo samski, klasificiramo kot osebni primanjkljaj, ki ga je treba nemudoma rešiti po ekspresnem postopku, s kakšnim hitrim zmenkom, ali, še bolje z aplikacijo, ki nam brez odvečnega analiziranja v območju nekaj križišč najde potencialno sorodno dušo. Karkoli, samo da nam ne bo treba na kakšnem socialnem omrežju odkljukati tisto sramotno celico za samske.
To posledično pomeni, da imamo kopico ljudi, ki vztrajajo v neučinkovitih, včasih celo toksičnih odnosih, in to le zato, da ustrezajo neki umetno nastavljeni socialni paradigmi. Prišli smo do točke, ko so ljudje raje nesrečni kot pa samski, pozabljamo pa, da odnosi v resnici zahtevajo veliko dela in da včasih spremembe, tako v ljudeh kot tudi v okoliščinah, pač ne omogočajo, da bi se neki odnos, ki je morebiti še pred petimi leti bil na Facebooku videti še tako idealen, nadaljeval. Takrat je edino zdravo, da odnos prekinemo. In naj vam zaupam, zakaj je to lahko vaša osebna zmaga, in ne poraz.
Če lahko potrpimo, še ne pomeni, da moramo vztrajati.
Pogosto sem nam zdi, da če smo se neki osebi predali, moramo potem s to osebo za vsako ceno vztrajati. Če se ne obnese, se zdi, kot da ne znamo niti izbrati pravega partnerja zase. Zato potrpimo, tudi če nas to počasi uničuje. A v vsem tem je bistveno, da razumemo razliko med tem, kdaj se je smiselno za nekaj bojevati in kdaj je prav, da vse skupaj spustimo iz rok in se pomaknemo naprej. Težava se pojavi, ko to slednjo opcijo razumemo kot poraz, in ne kot svobodo. Kot zmago.
Razmerja so svojevrstne zveri in včasih enega teh preprosto ne moremo ukrotiti. Razlike v razmišljanju, načelih ali dejanj so včasih prevelike, in ko to spoznamo, v bistvu dosežemo osebno zmago. Zavemo se, da nekaj ne deluje in se lahko od tega odmaknemo. Če je bil odnos resen, trden, morda celo zaplombiran s kakšno poroko, je razhod težak in boleč, a na koncu iz tega izstopimo močnejši in pametnejši. Kar pa nam na dolgi rok prinese predvsem neprecenljivo osebno rast.
Življenje je prekratko, da bi bili žalostni.
Velikokrat namreč pozabimo, da življenje ni neskončno. Nemo vztrajamo v slabem odnosu in si mislimo, da bomo počakali le še malo. Še eno leto, potem pa, če ne bo nič bolje, nekaj naredimo. S tem v bistvu le prepričujemo sami sebe, da je bolje, če se še eno leto soočamo z žalostjo in osebnim nezadovoljstvom, kot pa s tem, da smo spet samski.
Dlje vztrajamo, težji je izhod.
Dlje vztrajamo, bolj se bojimo neznanega, ki nas čaka, če bi iz razmerja izstopili. Dlje vztrajamo, bolj se predajamo ideji Hollywooda in Disneyjevih risank, ki nas učijo, da je prava sreča realizirana le s tem, da nas nekdo ljubi.
In posledično tako bolj in bolj tonemo v razumevanje, da bi bila razhod ali ločitev v očeh družbe vaš popolni poraz.
Kar pa seveda ne drži. Življenje, ki nam je dano, je le eno. In pogosto je krajše, kot smo predvideli. Zato ga moramo živeti tako, da smo srečni, saj ga nihče drug ne bo živel za nas. Nenehno iskanje ljubezni drugega pa moramo nadomestiti s tem, da imamo preprosto radi sebe. Klišejsko in sladkobno? Vsekakor. A drži. Ko pa je enkrat prepozno, lahko zgolj obžalujemo.
Tudi končano razmerje je niz neprecenljivih lekcij.
Prva, ki nas jo nauči vsako propadlo razmerje, je, da ni idealnih razmerij. Kar je hudo pomembna lekcija. Druge lekcije so različne in specifične razmerjem, ki jih doživimo. So pa to lekcije, ki jih ne najdete v učbeniku, na seminarjih ali v člankih o razmerjih. To so osebna doživetja, ki jih lahko sprejmemo kot izjemna darila. Izstopimo pametnejši, močnejši in bogatejši (no, bogatejši v osebnih perspektivah, če se ločujete, je tisto drugo bogastvo lahko precej na udaru).
Izkušnja, ki je tako specifična, čustveno intenzivna in osebna, kot je prekinitev dolgotrajnega odnosa, nam omogoča razvijanje novih osebnostnih kapacitet in pozitivnih osebnih značilnosti, ki jih prej nismo imeli. Ali pa niti nismo vedeli, da smo jih sposobni imeti. Odnos, ki ste ga zapustili, torej ni poraz, ampak izraz, da ste nekoč ljubili, bili ljubljeni, se nekaj naučili in izstopili pripravljeni, da življenje spet zaživite tako, kot je za vas najboljše – le da ste tokrat še močnejši in še pametnejši.
Sreča je le korak stran.
Če ste trenutno v razmerju, ki vam ne prija, ne glejte tega kot poraz ali sramoto, glejte na to kot na priložnost – to pomeni, da ste v bistvu le eno odločitev stran od tega, da v tem razmerju niste več. Ja, stvari so tako zelo enostavne, če jih prevedemo v malce bolj binarno perspektivo. Seveda končati razmerje, sploh če je to razmerje v bistvu zakon, ni enostavno, a vsak korak, ki ga naredite v tej smeri, je korak bliže sreči.
V kakšni obliki se bo manifestirala ta sreča, ni jasno. Morda jo boste našli v tem, da boste nekaj časa samski, morda z drugim partnerjem, a jasno je, da se ta sreča ne more pripetiti, dokler vztrajate v odnosu, ki vas ne osrečuje. Zato se znebite spraševanj 'kaj pa če' in pozabite na preteklost, saj vam vztrajanje lahko popolnoma zameglili vašo prihodnost. Zavedajte se resničnosti svoje situacije – razmerje ne more delovati samo zato, ker si vi želite, da bi delovalo. Čakanje, da bo enkrat že bolje, ne bo spremenilo tega, kakšen je vaš odnos postal, ko je postal takšen, da vam več ne prinaša sreče. Pomembno je, da razmerje vidite takšno, kakršno je, in ne takšno, kakršno upate, da bi bilo.
V času, ko je vse več hitrega obsojanja in premalo hitrega razumevanja, se lahko tudi hitro počutimo krive za nekaj, kar v bistvu sploh ni naša napaka. Zato je pomembno razumeti le eno – odnos, v katerem smo, nas ne definira. Ne definira, če smo v življenju uspešni ali ne. Ne definira, kdo smo. Odnos je bonus. In kadar ne deluje, moramo to sprejeti – in ga brez slabe vesti prekiniti.