Na vrhuncu slave so Sophii Loren pripisovali številne ljubezenske avanture s filmskimi partnerji, a je vse zanikala.
"Verjamem v zakon, delo, otroke in zvestobo. Morda to pomeni, da sem le navadna gospodinja, a mož in otroka so zdaj moje življenje. To je moja končna in najpomembnejša vloga, ki mi jo je uspelo ustvariti v teh 80 letih."
Začetek romance s poročenim moškim
Ko je Sophia Loren dopolnila 14 let, jo je mama, za katero je pravila, da je izrazita kopija Grete Garbo, vpisala na akademijo dramskih umetnosti, kjer je med študijem izvedela za avdicijo za film Quo vadis. Odšla je v Rim, kjer pa ni dobila le vloge, ampak se je spotoma udeležila tudi nekega lepotnega tekmovanja in tam srečala ljubezen svojega življenja. Imela je 16 let, že takrat slavni producent Carlo Ponti pa 22 let več, 20 centimetrov manj, rahlo plešo in poročni prstan.
"Prijela sva se za roke in se razumela brez besed. Carlo je moški mojega življenja," pojasnjuje Sophia. Najbrž se je njuna ljubezen, za katero se je včasih zdelo, da gre bolj za tovarištvo, rodila tudi zaradi njene potrebe po očetovski figuri.
Sophia se je leta 1934 namreč rodila na oddelku na neporočene ženske ene od rimskih bolnišnic. Oče Riccardo je hčerko sicer priznal, ni pa se hotel poročiti, zato so mamo Romildo zmerjali z grešnico, nune pa so jo celo prepričevale, naj otroka odda v sirotišnico. Sophia očetu nikoli ni odpustila, da se ni poročil z mamo, ampak se je kmalu po tistem, ko mu je rodila še hčerko Mario (mimogrede, Maria se je poročila z Romanom Mussolinijem, najmlajšim sinom fašističnega diktatorja), oženil z drugo.
Carlo ji je poleg odpiranja vrat v filmski svet lahko dal tudi to in dobil v zameno zvestobo ene najlepših žensk na svetu, ki mu je – kot je nekoč rekla – ljubezen najbolje pokazala s tem, da mu je skuhala najljubšo jed, peperoni al forno, ne pa z velikimi besedami.
Izobčenca v Italiji
Na poroko je čakala skoraj osem let. Bala se je, da bo končala kot mama, zato je Pontiju postavila ultimat – ali jo poroči ali pa je romance konec. Ponti je pristal, a kaj ko je bil oženjen, ločitev v takratni Italiji pa ni prišla v poštev. Za prvo silo sta se poročila 17. septembra 1957 v Mehiki, kjer so Pontija razvezali od Giuliane Fiastri, s katero sta imela dva otroka. V katoliški domovini, kjer je bil on še vedno uradno poročen s prvo ženo, je izbruhnil velik škandal, pritisk javnosti pa je bil tako hud, da sta leta 1962 razveljavila mehiški zakon, se odrekla italijanskemu državljanstvu, uradno postala Francoza in se čez štiri leta znova poročila.
"Grozili so mi z izobčenjem, s peklom. In to samo zato, ker sem se zaljubila v moškega, čigar zakon je bil mrtev že dolgo, preden sva se spoznala. Vse, kar sem si želela, je bilo postati njegova žena, imeti njegove otroke. Naredila sva vse, da bi nama to omogočili tudi zakonito, pa so naju oklicali za grešnika. Namesto medenih tednov se spominjam, kako sem prejokala ure in ure," se spominja Sophia. Obtožbi zaradi bigamije sta se sicer izognila, a sitnosti z italijanskim pravosodjem s tem še ni bilo konec. Zaradi utaje davkov so Sophio leta 1982 za slab mesec dni celo strpali za rešetke.
Kariera in razmerje
Ponti je za ženo produciral več filmov, od katerih pa je gotovo najslavnejši La Ciociara ali Dve ženski, kot so ga imenovali Američani. Za film o mami in hčerki, ki ju med drugo svetovno vojno posili skupina vojakov, je Sophia leta 1962 dobila oskarja za najboljšo igralko.
"Ko sem se pripravljala na vlogo, sem odprla zapornice do mojih spominov in pustila, da me znova preplavijo bombni napadi, noči v zakloniščih, umori, posilstva, stradanje in nečloveškost. Še posebej sem se osredotočila na mamo, kakršne se spominjam med vojno, na njene strahove, žrtve in na to, kako nas je na vsak način poskušala zaščititi pred grozotami."
Oba sta se varala
Govorilo se je, da ima njun zakon kratek rok trajanja, da bo lepotica, italijanska Marilyn Monroe, tega ne najbolj čednega vplivneža zapustila takoj, ko ga bo do konca izkoristila. Da jo bo Pontiju speljal kateri od njenih postavnih soigralcev ali pa da bo njej prekipelo zaradi njegovih skokov čez plot. Ponti je namreč odkril nekaj najsijajnejših italijanskih filmskih div, med drugim Gino Lollobrigido, in njihove sposobnosti navadno preizkusil kar v postelji.
"Ne maram igralcev. Bolj so mi všeč igralke," je po ovinkih priznal svoje grehe. Tudi Sophii so jih očitali mnogo, pa je vselej le dostojanstveno molčala. Njena edina ljubezen, poleg Pontija, ki jo je priznala tudi sama, je bil Cary Grant, ki ga je pri 22 letih spoznala med snemanjem filma Ponos in strast.
"Zaljubila sem se vanj, ker je bil čudovit človek, pravi kavalir, in ker je bil zelo zaljubljen vame. Prevzela me je nekakšna omama," je zapisala v svoji avtobiografiji. Grant jo je zasnubil, a je nazadnje zmagala Sophijina naklonjenost, tudi hvaležnost Pontiju. Ostala je z njim, izbojevala bitko za njun zakon in tega – trdi – ni nikoli obžalovala.
Težave z nosečnostjo
Sophia in Carlo sta si neizmerno želela otrok. Igralka pravi, da še danes preklinja zdravnika, ki ji je dejal, da jih ne bo mogla imeti. V zakonu sta se jima namreč rodila dva sinova, leta 1969 Carlo mlajši, danes ugleden dirigent in ravnatelj simfoničnega orkestra v Kaliforniji, in štiri leta pozneje Edoardo, filmski režiser in scenarist, zaradi katerega je Sophia pred 13 leti spet stopila pred kamere, ko je nastopila v njegovem filmu Med tujci.
"Prvi dve nosečnosti sta se nesrečno končali s spontanim splavom, in to je največja tragedija, ki se mi je kdaj zgodila. Saj je bilo pozneje, leta 1982, ko sem zaradi utaje davkov dobra dva tedna preživela v rimskem zaporu, tudi hudo, a sramota ni nič v primerjavi z izgubo otroka. Ko sem tretjič zanosila, sem se zabarikadirala v sobo in pod strogim zdravniškim nadzorstvom preživela v postelji celih devet mesecev, dokler nisem s carskim rezom rodila prvega sina. Tudi pri Edoardu sem preležala vso nosečnost," se spominja Sophia, ki trdi, da je prav vloga mame in žene tista, ki si jo je v življenju izborila najtežje.
Na žalost je vlogo žene izgubila 10. januarja 2007, ko je Carlo umrl.