Ja, prav ste prebrali. Pojav je kar pogost, zato bom danes o njem bolj poglobljeno razmišljala. Čudna so pota človekove ljubosumnosti in odločitve so včasih prenagljene.
Tudi sama se namreč soočam s tem, da so partnerice bivšega moža po pravilu ljubosumne name. Sva se z bivšim možem samo debelo gledala, ko mu je prejšnja partnerica priredila pravo sceno, ker je tudi zame pripravil nekaj več polnjenih paprik in mi jih izročil, ko sem k njemu prišla po najino hčer.
Pa poslušam od ene stranke, da je njegova nova partnerica bolestno ljubosumna na prejšnjo ženo, s katero ima tri otroke, ker kot odgovoren oče želi biti v dobrih odnosih z bivšo, ker se zaveda, da le tako lahko ponudita dobro vzgojno oporo otrokom, četudi živijo narazen. Tega sedanja partnerica noče ali ne želi razumeti.
Postavlja se vprašanje, zakaj so nekatere sedanje partnerice ljubosumne na bivše soproge? Kaj je v resnici v ozadju?
Menim, da gre za negotovost in nezaupanje sedanjih družic do bivših zato, ker same ne zaupajo partnerju, da nekega dne ne bo tudi njih izdal, prevaral. Da si ga lastijo, je dejstvo, ki pa ne drži vode, ker človeka ne moreš zapreti v stanovanje in mu ukazati, da neha komunicirati z bivšo ženo, sploh če so vmes tudi otroci. Gre za esencialno zaupanje dveh ljudi, ki sta se odločila, da bosta šla v skupno zvezo in si delila tako lepe in prijetne trenutke kot tudi tiste, ki kdaj bolijo.
Sama sem zagovornica tega, da četudi sta bivša partnerja, sta dolžna ostati v kolegialnih in recimo jim prijateljskih odnosih, ko gre za mladoletne otroke.
Da komunicirata in se dogovarjata, kako bo potekala njuna vzgoja. Z vzgojnega stališča je izjemno pomembno, da oba starša kljub ločitvi vztrajata pri tako imenovanem 'zavezništvu med staršema', ki onemogoča otrokom iskanje vrzeli v vzgojnih zahtevah in pravilih. S tem se otroku omogoča okvir za zdrav razvoj, četudi je prizadet zaradi ločitve staršev. Otroci so k sreči dokaj trpežna bitja, in če jim oba ločena starša znata povedati njegovi starosti primerno, zakaj so narazen, da so še vedno ljubljeni in varni, pa čeprav živijo nekaj časa pri enem in nekaj časa pri drugemu staršu, bo otrokova rana zaradi razbitja družine manjša in se bo lažje zacelila.
Midva z bivšim možem sva, vsaj mislim tako, opravila zdravo vzgojno delo, ko sva jo navkljub oddaljenosti enako vzgajala in se sproti dogovarjala o vzgojnih metodah, ki so veljale tako pri meni kot pri njem, ko je bila tam.
Vedno sva govorila v dvojini ''jaz in tati tega ne dovoliva'', sem ji povedala jaz. Ko je poskušala pri njem, ji je enako povedal ''jaz in mami sva se odločila, da ti tega in tega ne pustiva''. Videla je, da drživa skupaj in se je umirila, ker ni več imela potrebe naju izzivati z neprimernim vedenjem ali zahtevami, saj se je zavedala, da sva oba trdna v enakih vzgojnih stališčih, saj sva želela biti najboljša starša hčeri, četudi midva nisva mogla več živeti skupaj. In to je poglavitno sporočilo tistim partnericam, mogoče tudi partnerjem, ki se spopadajo z ljubosumnimi izpadi do bivših. To res nima smisla. Kje je zaupanje? Lojalnost? Spoštovanje dogovorov?
Avtorica prispevka sem univerzitetna diplomirana socialna pedagoginja in diplomirana socialna delavka Melita Kuhar, ki vodim projekt Svetovalnica, dosegljiva sem na tel.št. 031 666 168. Če bi se radi naročili na individualno svetovanje ali me kaj povprašali, pišite na: info@svetovalnica.si.
Več o zgoraj napisanem si lahko preberete tudi socialnem omrežju www.facebook.com/Svetovalnica.